Drugi bataljon se je 3. marca 1944 ponoči premaknil od Golca čez Brkine na mobilizacijsko in bojno območje Podgore. Na tem območju so ostali v sovražnikovih postojankah in bližnjih vaseh tudi nekateri okupatorski sodelavci. Borci so si 4. marca uredili taborišče v gozdu Dletvo med Žabičami in Liscem. Naslednji dan je bataljonski štab razporedil zasede in patrulje proti Ilirski Bistrici, Klani in Jelšanam.
Dejavnost bataljona se je dobro razvijala. Obveščevalci so si povsod pridobili zaupnike, ki so si prizadevali, da bi odkrili sovražnikove ranljive točke in ga napadali. Najbližja nemška postojanka je bila v Ilirski Bistrici in je štela 500 do 600 vojakov. Manjša postojanka z dvema tankoma in 187 vojaki pa je bila v Jelšanah.
Dne 17. marca popoldne so se Nemci nepričakovano umaknili iz vasi, o čemer so terenski obveščevalci takoj obvestili bataljonski štab. V štabu se je nahajal tudi komandant 2. bataljona Stane Truden - Dušan in skupaj so odločili, da bodo takoj zasedli Jelšane. Partizanske čete so prišle v vas okrog 21. ure in zavarovale dohodne poti proti Ilirski Bistrici. Nato so aretirali 6 sovražnikovih sodelavcev, mobilizirali kakšnih 35 moških, uničili občinski arhiv in onesposobili fašistične bunkerje zraven občine in otroškega vrtca. Dve četi sta potem odšli iz Jelšan in je v vasi ostala samo Stojanova udarna četa s 35 borci, ki je imela ukaz, da ob 4. uri zjutraj zasede položaje ob cesti Ilirska Bistrica-Reka in napada nemške kolone in prevozna sredstva. Jelšanci so od veselja, da so Nemci zapustili vas in od navdušenja, da so v vas prišli partizani, pripravili v gostilni Andreja Šurina večerjo, harmonikar Anton Čekada pa jim je zaigral na harmoniko. Partizani so skupaj z domačini zapeli in z vaškimi dekleti tudi zaplesali. Radost je zrahljala budnost in iz vasi se je neopazno izmuznil italijanski cestar in fašistični ovaduh Tarcisio, ki se je v temni noči s kolesom pretihotapil v tri kilometre oddaljene Šapjane, ter javil Nemcem, da so v Jelšanah partizani.
Nemci so še pred svitom obkolili vas in napadli Stojanovo četo. Maks Zadnik v knjigi Istrski odred (str.229-230) tako opisuje ta tragični dogodek:
Najbolj vztrajni Stojanovi borci so do 4.30 plesali, nekateri pa po polnoči ob mizah za nekaj ur zaspali in zamudili odhod. Okoli 4.30 so začeli Nemci obkoljevati vas in kmalu potem dali z raketo znak za napad. Stražar pri hiši jih ni takoj opazil, pač pa jih je o tem obvestila vaška mladinka Rada Grilj, ko se še ni bilo zdanilo. V hipu so bili vsi borci v zboru. Na nemški ogenj so odgovorili z vsem orožjem — dvema strojnicama, 28 brzostrelkami in nekaj puškami. Močna reakcija je Nemce presenetila, zadržala pa jih je tudi bodeča žica ob občinski zgradbi. Postali so pazljivejši. Imeli pa so veliko premoč v moštvu, saj jih je bilo kar 340. Že v vasi se je vnel hud boj. Ker spričo neugodne lege vasi ni kazalo, da bi se lahko skupaj prebili, je komandir Ljubomir Sancin-Stojan razporedil četo v tri skupine in ukazal umik v treh smereh. Skupini namestnika komisarja Petra Petrinje je zlahka uspelo prebiti sovražni obroč. Skupina, ki jo je vodil komandir Sancin, je uničila nemško mitralješko trojko pri mostu proti Dolenjam na severozahodni strani vasi in se prav tako prebila. Borci, ki jih je vodil namestnik komandirja Romuald Klun, pa so se zaman poskušali prebiti pri cerkvi — Nemci so jih kljub trikratnemu poskusu zavrnili. V boju so padli trije borci. Zato je skupina zavila nekoliko bolj v zahodno smer. Tedaj se je junaško izkazal komandir Sancin. Vrnil se je ponovno v vas, da bi pomagal svojim tovarišem. Vendar je bil kmalu hudo ranjen. Zavlekel se je v zaklon in se boril do poslednjih možnosti. Že skoraj obnemoglemu in izkrvavelemu so se približali Nemci. Z zadnjimi močmi je dvignil brzostrelko in pokosil dva sovražnika ter jih nekaj ranil. Hip zatem ga je nemški mitraljezec pokončal. Padel je kot najpogumnejši borec in komandir v Istrskem odredu.
Preostali borci Klunove skupine pa so se po tretjem ne uspelem poskusu preboja razdelili: pet se jih je z mitraljezcem Ernestom Farausom in četnim komisarjem Rudijem Mahničem vrnilo v vas. Skrili so se v lopo Ivana Udoviča in iz nje splezali po ojesu voza na senik. Nemci jih niso odkrili. Druga skupina borcev pa je zavzela bunker na vrhu griča nad vasjo in se iz njega branila, dokler jim ni zmanjkalo streliva. Nato so se vdali sovražniku, nadejajoč se, da si morda rešijo življenje.
Nemci pa so bili neprizanesljivi: Josipa Cetina, Romualda Kluna in Danila Petrinjo so obesili na lipo pri pokopališču — okoli vratu so jim nadeli vrv, potem pa jim prestrelili noge — dva ustrelili, enega pa odpeljali v Ilirsko Bistrico in ga tam ubili.
Obračun tega zagrizenega boja je bil izredno boleč. Padli so: 1. Ljubomir Sancin-Stojan, 2. Romuald Klun, 3. Viljem Jakomin, 4. Josip Cetin. 5. Anton Bančič, 6. Danilo Petrinja, 7. Anton Fabjančič, 8. Ivan Zupan in 9. Drago Grk. (Poročilo štaba 2. bataljona Štabu IO 19. 3. 1944, arhiv IZDG F 297/11 in izjave Jelšancev Andreja Šurina, Leopolda Ivančiča idr.). Ubit je bil tudi domačin Franc Štembergar. Vendar se je večina borcev rešila. Četa je izgubila tudi 7 brzostrelk, 1 puško, 5 pištol, daljnogled in 300 nabojev za nemško strojnico.
Nemške izgube so bile po odredovem poročilu: 8 mrtvih in 17 hudo ranjenih. Eden izmed Nemcev je tekel za nekim partizanom in padel v prepad ter se ubil.
Padle, ustreljene in obešene borce so domačini 19. marca 1944 svečano pokopali na jelšanskem pokopališču. Vaški pevski zbor jim je zapel žalostinko »Kot žrtve ste padli...«, v poslednje slovo pa jim je spregovoril mladinski aktivist Ivan Valenčič-Savo.
Borce in aktiviste v Slovenski Istri je Stojanova smrt hudo prizadela. Po pričevanju preživelih tovarišev je bilo zadnje Stojanovo povelje: Boriti se in zmagati ali pa umreti!
Njegov junaški lik je spremljal soborce, ki so njegov duh prenašali naprej v nove borbe, do končne zmage. Svojim partizanom je vedno pravil: Ne bojte se sovražnika, saj je na tuji zemlji in bolj ranljiv kot mi, ki branimo svoje domove. Merite točno in streljajte, pa bo sovražnik klonil ali bežal.
Čeprav je padel, je ostal v četi in v bataljonu živ simbol in borbeni vzornik pri podvigih v boju proti sovražnikom svobode.
Prav zato, ker je bila izguba prevelika, so staršem in sestri v Dolini Stojanovo smrt nekaj dni prikrivali, ali bolje rečeno, tisti, ki so vedeli zanjo, niso mogli z besedo na dan. Sestra Dorka je povedala, da so sicer nekaj sumili, pravzaprav, da so zvedeli, kaj ljudje govorijo, a se ji je zdelo nemogoče, da je brat padel, saj se je prav tiste dni srečala z njim.
Borci njegove čete so se do tolike mere poistovetili z njim, da so se počutili ob njegovi smrti globoko prizadete, zato so mu prisegli, da ga bodo maščevali.
Stojanovi soborci so tudi globoko sočustvovali z družino in predvsem s sestro Dorko-Jasno, ki je bila kot aktivistka nadvse predana NOB; bila je tudi sekretarka V. ali dolinskega okrožja SKOJ-a. Rudi Mahnič-Žito, prav tako Dolinčan, Stojanov soborec in udeleženec zadnje bitke, ji je 29. marca 1944 poslal naslednje pismo in prav iz tega pisma je Ljubomirova družina neizpodbitno zvedela za kruto resnico:
III. četa I.O. na Položaju, 29-3-1944
tov. Jasna!
Ti sama veš koliko težko je meni sporočit toliko žalostno resnico. Tvoj dragi brat je junaško padel v borbi, ki smo jo imeli v vasi Jelšane proti nemškim banditom. Težko ranjen je še 2 bandita ubil in druge ranil, dokler smrtna krogla ga ni zadela. Hrabro se je boril prvi med vsemi do zadnjega trenutka; daroval je svoje mlado življenje za svobodo našega naroda. Zgled junaka, Slava mu! pravega sina Slovenije. Danes se je tu v nekaterih vaseh darovala sv. maša za tvojega dragega brata in druge tov. padle; III. Stojanova udarna četa je bila pred oltarjem. Vsi skupaj smo prisegli maščevanje nad vso Hitlerjevo bando in njegovimi hlapci.
Živi med ostalimi njegove čete in celemu bataljonu, kjer do smrti zvesto je služil.
Borbene pozdrave
tov. Žito
Smrt fašizmu – Svoboda narodu!
Pismo Rudija Mahniča - Žita Stojanovi sestri Dorki Sancin -Jasni, v katerem ji sporoča bratovo smrt
Rudi Mahnič – Žito je po Stojanovi smrti prevzel mesto komadirja 3. čete 2. bataljona Istrskega odreda. Od 6. septembra 1944 do 5. januarja 1945 pa je bil Mahnič politični komisar 4. čete 4. bataljona.
Okrožna aktivistka Fini (Jožica Korošec) je junija meseca 1944 na položaju v gozdiču nad Gabrovico napisala za Dorko sledeči spomin na padlega komandirja:
Tov. Stojanu v spomin
Tov. Stojan je že kot majhen deček čutil nekak odpor proti fašizmu, Italiji. Pozneje, ko ga je Italija v letu 1940 poklicala pod orožje, je kot mlad in zaveden slovenski sin čutil velik odpor proti zatiralcem uboge Primorske. Nikakor se ni mogel sprijazniti z mislijo, da bi odslužil vojake ter se boril za domovino, ki mu je bila mačeha.
Ker je bil mlad, revolucionaren že tedaj, odločen proti fašističnemu režimu kot povečini vsi pošteni primorski fantje, so ga fašisti že v letu 1940 osem mesecev zaprli in mučili; toda to ga ni uklonilo.
Tedaj, po razpadu italijanske vojske, je mladi Stojan dobro vedel, kje mu je mesto, šel je v partizane, kjer je bil do svoje junaške smrti do 18/3/1944.
Tov. Stojan, preteklo je mnogo mesecev, odkar tebe ni več med nami. V duhu te vidim okrog svojih hrabrih borcev vsega neznanega polnega poleta do dela in borbe, tvoj obraz je bil vedno reden, tvoj korak nikdar truden. Kadar ste prišli iz akcije vsi mokri in zmučeni, so tovariši pospali. Ti pa si kot skrbni oče čuval svojo družino, svoje otroke, tako da bi človek mislil, da ti ne potrebuješ počitka, da nisi človek.
Vse tvoje mlado življenje je bilo eno samo trpljenje, vendar nisi klonil. Vse tvoje junaško delo nam je najbolj v dokaz, da je bilo tvoje srce prežeto za našo sveto idejo, s katero si se tudi hrabro boril in umrl.
Stojan, ti si odšel, toda tvoj duh bo ostal vedno med nami ter nas bo spremljal in bodril od boja do zmage.
Kot največje zadoščenje nam je to, kakor je bilo junaško tvoje mlado življenje, tako si tudi padel in umrl kakor junak.
Ko ste bili obkoljeni v vasi, kjer ste se nahajali, ste šli na položaje; to je bila tvoja zadnja zapoved: Boriti se in zmagati, ali pa umreti!
Boril si se do zadnjega izdiha in še kot smrtno zadet si se še enkrat dvignil ter ustrelil še dva sovražnika in druge ranil, tedaj je tvoje ustreljeno telo onemoglo in se zgrudilo ter ni vstalo več.
Tov. Stojan, kakor si bil vse življenje neustrašen, tako si tudi smrt gledal junaško v oči. Padel si junaško, tako da je nate ponosna vsa Primorska.
Naj ti bo lahka domača zemlja.
Slava padlemu borcu, smrt izdajalcem!
Uradno potrdilo o smrti
Tudi partizanski zdravnik Ivan Matko-Imko, član okrožnega komiteja Komunistične partije Slovenije za Slovensko Istro, je poslal Stojanovi sestri pretresljivo pismo:
Istra, 8/IV. 44
Tovarišica Jasna!
Prejel sem Tvoja pisma. Hvala za sporočilo! Denar porabite smotrno, točen obračun mi pošlji, ker moram tudi jaz dokazati, kam sem denar spravil!
Zelo me veseli, da je "Rus" ozdravel! Nisem niti zdaleč upal, da bo šlo tako hitro! Lepo ga pozdravite!
Tudi jaz sem slišal, da je Tvoj ljubi brat, ki ni bil ljub samo Tebi, temveč tudi nam vsem, ki smo ga poznali, padel v boju, kot žrtev izdajalcev. Ne veš, kako nam je vsem žal zanj. Vsem nam je bil vzor junaštva, vzor dobrega partizana Slovenske Istre!
Ali ni čudna pot usode. Rešili smo življenje borcu, za katerega smo vsi mislisli, da ne bo ostal pri življenju – pa ti pride vest o Stojanu, za katerega smo bili tako brez skrbi! Neka tovarišica, ki je medtem že tudi postala žrtev fašizma, mu je nekoč rekla: "Prevelika stvar je svoboda, da bi jo mogli vsi dočakati"! In je res, le da je žalostno to, da morajo zanjo vedno umreti najboljši – tisti, ki si jo najbolj zaslužijo! Vedno je tako bilo, v vseh vojnah, pri vseh velikih stvareh – žrtev najboljših je rodila svobodo-zmago!
Neumno bi bilo, če bi Ti pravil "Ne bodi žalostna!" Vem, da ne moreš biti vesela, ob tej bolesti. Vendar bodi močna, bodi delavna, saj veš – sedaj je na Tebi, na nas vseh, da nadaljujemo delo, ki se je Stojan zanj žrtvoval in da ne odnehamo – do zmage. Takrat bodo naši junaki maščevani, njih žrtev bo poplačana in mirno bodo počivali v svobodni slovenski zemlji. Spominjali se jih bodo s spoštovanjem in ljubeznijo.
V ostalem pa Ti sporočam, da ne obstaja še nikako uradno sporočilo od štaba odreda! Čim bomo kaj dobili, Vam bomo sporočili!
Smrt fašizmu – svobodo narodu
zdravnik Imko
Glavni štab Istrskega odreda je Ljubomira Sancina Stojana že 16. maja 1944 predlagal štabu VII. Korpusa Narodnoosvobodilne vojske in POJ za visoko odlikovanje – PARTIZANSKO ZVEZDO I. STOPNJE - z utemeljitvijo: Bil je zaklet sovražnik fašizma in nacizma. Nikdar ni poznal strahu pred sovražnikom, čeprav je vedel, da je ta v premoči.
Prvega maja 1945 je bilo vojne konec. Starši so že prve dni po osvoboditvi izrazili željo, da bi njihov sin počival v domači dolinski zemlji. Vse potrebne korake je s pomočjo Rudija Mahniča opravila hči Dorka. Poverjeništvo pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje, Odsek za zdravstvo, je 3. novembra 1945 izdalo dovoljenje za izkop in prenos trupla iz Jelšan v Dolino. Prevzem trupla je podpisala mati Frančiška.
Komandir 3. čete 2. bataljona Istrskega odreda Ljubomir Sancin – Stojan je 18. novembra 1945 doživel v rojstni Dolini veličasten pogreb. Mašno daritev je opravil župnik Avguštin Žele. Ljudstvo je prišlo pozdravit svojega junaka od blizu in daleč; na zadnji poti ga je spremljal častni vod partizanske vojske, veliko je bilo cvetja in vencev. Besedo zahvale v slovo mu je izrekel borec Alojz Remec - Maček.
Od Stojanove smrti – bilo mu je 25 let - je preteklo šest desetletij, spomin nanj je ostal vedno živ; sestra Dorka - aktivistka Jasna - skrbno hrani bratovo rokopisno zapuščino, časopisno gradivo in fotografije ter spominske zapise ob pomembnih obletnicah.
Ljubomir Sancin-Stojan kot junaški komandir in Ivan Sancin-Jovo kot prvi padli primorski partizan sta Dolinčanom vseh povojnih rodov svetal vzor borcev za svobodo, pravičnost, enakopravnost in mir.
Spomenik v Jelšanah
djn