Vključitev v NOB in odhod v partizane



Istrska brigada je bila razbita med nemško ofenzivo 2. in 3. oktobra 1943.

Istrski odred je bil ustanovljen oktobra 1943 v Brkinih in je imel štiri glavne naloge:

  1. mobilizacija novih borcev za enote 14. divizije ter druge enote VOS in PO Slovenije;
  2. varovanje orožja, streliva, vojaške opreme in motornih vozil v Brkinih in Istri; oboroževanje in opremljanje mobiliziranih novincev; organizacija prevozov motornih vozil čez progo Pivka-Reka na Notranjsko;
  3. preprečevanje sovražnikovih represalij nad civilnim prebivalstvom;
  4. rušenje cestnih in železniških zvez, ki jih uporablja okupatorska vojska; napadanje sovražnih kolon in prevoznih sredstev.

Istrski odred so sestavljali trije bataljoni.

Ernest Foraus, mitraljezec in Stojanov soborec

Ernest Foraus, mitraljezec in Stojanov soborec

Drugi bataljon Istrskega odreda je bil ustanovljen med 15. in 20. novembrom v taborišču blizu Skadanščine. Njegovo operativno območje je bilo ozemlje Slovenske Istre z Malim Krasom zahodno od ceste Reka-Trst do morja in Trsta na severozahodu ter hrvaške meje na jugu. Politični komisar bataljona Mirko Remec je povedal, da bataljon "ni imel posebnih težav pri pridobivanju novih borcev. Mladi fantje iz brkinskih vasi, Malega Krasa, Slovenske Istre in samega predmestja Trsta so vsak dan prihajali v večjih in manjših skupinah v bližino Skadanščine in vstopali v enoto. Število borcev se je do sredine decembra povečalo od približno 45 na 120. To so bili nacionalno zavedni fantje in možje, trdno odločeni, da se borijo proti nemškim nacistom, katere so spoznali za še okrutnejše nadaljevalce fašistične politike nacionalnega zatiranja in socialnega izkoriščanja primorskega ljudstva. (Maks Zadnik: ISTRSKI ODRED, opomba na str. 98).

Eden od teh fantov je bil tudi Ljubomir Sancin, ki si je nadel partizansko ime Stojan.

Bil je zelo hraber borec, postajal pa je tudi vse bolj sposoben voditelj, v katerega so imeli zaupanje predvsem soborci. Decembra 1943 je z dovoljenjem poveljstva odreda sestavil s prostovoljci udarno desetino (udarno četo), ki je postala med borci znana kot "smrtna četa".

Stojan si je kot komandir udarne čete borce izbral sam in z njimi takoj začel izvajati diverzantske akcije, napade na vojaške objekte (n. pr. karabinjerske kasarne) in napade iz zasede na sovražnika ter na nemške kolone. Stojanovo ime je kmalu zaslovelo ne le med borci 2. bataljona, temveč v vsem Istrskem odredu in tudi med prebivalstvom.

Tretja udarna četa borcev 2. bataljona je pod vodstvom komandirja Ljubomirja Sancina-Stojana okrog 10. januarja 1944 prodrla do morja in na cesti Koper-Trst, v bližini ankaranskega križišča (1500 m od nemške postojanke na Škofijah in 500 m od karabinjerske postaje), napadla nemški osebni avtomobil, v katerem so se peljali trije nemški oficirji, ki so v napadu umrli, avtomobil pa je bil uničen.

Prvo odmevnejšo akcijo je Stojan izvedel kar v rojstni Dolini in sicer 16. januarja 1944 z napadom na karabinjersko postojanko na trgu sredi vasi. Karabinjerji v Dolini so bili posebno sovražni in ljudem nenaklonjeni. (Bili so popolno nasprotje prejšnje karabinjerske skupine v dolinski kasarni, ki se je sama predala, potem ko so Nemci odpeljali marešalota skupaj z drugimi možmi ob kazenskem pogromu oktobra leta 1943. Ker ni hotel pokazati "banditov" - Qui è tutta brava gente, je rekel - so ga udarili s puškinim kopitom v obraz. Na "bandite" je nato pokazal domači župnik).

Napad na postojanko pa je Ljubomirjeva četa izvedla kot odgovor na naslednji dogodek: v karabinjersko postajo je prišla nova skupina karabinjerjev z dvema novima vicebrigadirjema, od katerih se je eden imenoval Antonio Delvecchio, (ki so mu zrekli Rosso, ker je imel rdeče lase.Ko je Delvecchio zvedel, da se je Stojanov soborec Marjo Slavec – Vlado vrnil domov, stanoval je v hiši prav nasproti kasarne, je pograbil Mariovo sestro Elviro in jo potiskal pred sabo kot živi ščit ter divje streljal proti hiši in prerešetal okna v prvem nadstropju. Marjo je uspel zbežati preko streh in se zateči v gozd nad vasjo. Naslednjega dne – 16. januarja - je Ljubomirjeva četa napadla kasarno in prisilila vseh dvanajst karabinjerjev, da so se vdali brez boja. Ujetnike in zaplenjeno orožje so odpeljali na položaj 2. bataljona v pri Jelovicah. Pred napadom so karabinjerjem pretrgali telefonsko zvezo s Trstom, okrog 22. ure pa stavbo obkolili in Ernest Foraus je svoj mitraljez nameril od cerkve proti vhodu v kasarno; vanjo sta vdrla Rudi Mahnič in Dušan Novak in prisilila karabinjerje k vdaji. Večina ujetih karabinjerjev je izrazila željo, da bi se pridružila italijanskim partizanom in so bili uslišani. Ko pa so vprašali Antonia Delvecchia, letnik 1902, doma iz Barlette, kaj želi, je odgovoril: Fate il vostro dovere! Opravite svojo dolžnost! in so ga ustrelili.

Naslednjega dne je Stojanova udarna desetina na cesti med Miljami in Škofijami napadla tovornjak, ki je prevažal fašiste iz tržaške smeri proti Škofijam. Voznika so ubili, več fašistov je bilo ranjenih, tovornjak pa je zgorel. Patrulja se je morala takoj umakniti, ker so fašistom prihiteli na pomoč Nemci z oklopnim vozilom.

Bojna patrulja Stojanove udarne čete je 23. januarja dvakrat napadla Nemce na križišču cest Kozina-Rižana-Podgorje blizu Klanca; štirje Nemci so obležali, pet pa je bilo ranjenih. Prvič so jih napadli iz zasede pri Petrinjah, drugič pa nad odcepom ceste proti Kozini.

Nemci so pri Ricmanjih namestili karabinjersko postojanko, da bi varovali železniški most na progi Trst-Kozina in nadzorovali ljudi na cestnem bloku Dolina-Trst. Ljubomir Sancin – Stojan se je s člani VOS-a, ki so ga prvi obvestili o razmerah na prometnicah nad Ricmanji, dogovoril za skupen napad za 27. januarja. Karabinjerji so bili razporejeni na treh krajih: na mostu, ob bloku in na železniški postaji (v Borštu). Skupno jih je bilo v službi 18. Stojanova četa in vosovci so jih z napadom iznenadili, jih razorožili brez boja ter jim zaplenili precej orožja in municije. Ker so bili brigadir in nekateri karabinjerji naklonjeni NOB, pa jih niso odvedli, temveč so jih napotili domov in jim svetovali, naj se čimprej vključijo v boj pri italijanskih partizanih. Ta podvig v neposredni bližini Trsta je bil tako drzen, da je glas o njem odmeval celo po mestu.

Za zadnji dan januarja 1944 so Stojanovi borci, s svojim komandirjem na čelu, načrtovali napad na fašiste v samem tržaškem predmestju pri nekdanji mitnici (po domače Na Daciji), kjer se odcepi cesta za Dolino. Napada niso mogli izpeljati, ker je prišlo prav tisti večer do angloameriškega bombnega napada na Trst. Ko so se borci že približevali fašistični postojanki, so letala z raketami osvetlila prostor, da so se morali poskriti in se nato umakniti. Fašiste bi sicer lahko polovili v zaklonišču, a žal tega niso vedeli in zamujena priložnost se ni povrnila več.

Patrola Stojanove čete je 3. februarja spet udarila po Nemcih na Škofijah; neopazno se je približala dvema nemškima oficirjema, ju razorožila ter odvedla na štab 2. bataljona. Na zasliševanju nista hotela sodelovati, temveč sta zahtevala, naj ju ustrelijo.

Stojan in njegovi borci so dosegli pomemben uspeh v boju z Nemci 24. februarja, ko so v bližini Kubeda napadli desetčlansko nemško patrolo na kolesih in jo razbili. En nemški vojak je padel, med ostalimi pa so ujeli pet Rusov, ki so bili v nemški vojski. (Več sovjetskih vojakov v nemški vojski je zaprosilo za priključitev partizanski vojski; 27. februarja 1943 so jih sprejeli 23.) Temu napadu je prisostvovala tudi angloameriška misija, ki je obiskala Glavni štab Slovenije in ki jo je imel pod varstvom Ljubomir Sancin-Stojan s svojo četo.

Tričlanska angloameriška misija je prispela na štab Istrskega odreda v drugi polovici februarja, ko se je ta zadrževal na Rjavčah; misijo je spremljal major Gregor Ravnikar iz Glavnega štaba Slovenije. Zavezniški oficirji so si želeli obiskati Istro, ker so pripovedovali, da jih ob morju čaka podmornica. V resnici so si želeli ogledati morsko obalo in okolico Trsta, obenem pa so hoteli preveriti, kako odhajajo Istrani v partizane: prisiljeno ali prostovoljno. Štab odreda jih je napotil k 2. bataljonu na Golec, kjer je tedaj taboril in deloval na območju med cesto Reka-Trst in železniško progo Kozina-Pulj. Bataljonu je poveljeval komandant Stane Truden, ki je majorja Gregorja Ravnikarja poznal že od leta 1942 in mu zagotovil Stojanovo spremstvo angloameriških oficirjev. Ti tovariši dobro poznajo poti do morja, enako poznajo Trst. Borili so se v samem mestu. Lahko se nanje zaneseš, je komandant Stane Truden zagotovil majorju Ravnikarju. Naslednjega dne, 23. februarja, so krenili čez Čičke hribe in Mala vrata proti Istri. Celodnevna hoja po snegu je zavezniško odpravo utrudila in sklenili so, da prenočijo v Gračišču. Člani patrulje so dobro zavarovali prenočišče in se menjavali na straži, ker so se zavedali velike odgovornosti za varnost zavezniških oficirjev.

Naslednjega dne zjutraj je partizan na straži opazil, da se od Kubeda bliža 10-članska nemška kolesarska patrulja. Sledil je poziv k orožju, borci so zasedli položaje in počakali, da se nemški vojaki približajo. Ko so bili na dosegu, so jurišali nanje in v kratkem, a ostrem boju kolono razbili. Nemški podoficir se je uprl in se dobro uro junaško branil, medtem je tudi hudo ranil borca Dušana Novaka – Rusa, ki je bil kot pogumen in gibčen borec vedno med prvimi jurišniki. Rusa so po osmih dneh skrivanja v Gračišču prepeljali na zdravljenje v Dolino, od tod pa v bolnišnico v Trst; od tu so ga koprski aktivisti komaj rešili iz bolnišnice pred prihodom fašistov, ki so ubili zdravnika, ki je Dušana Novaka-Rusa zdravil. Potem ko je dokončno ozdravel, se je ponovno vrnil v partizane. Angleži, ki so sledili poteku boja, so se čudili hrabrosti partizanov.

Štab VII. Korpusa, pod katerega je spadal tudi Istrski odred, je 17. januarja izdal ukaz, da je prva in najpomembnejša naloga odreda čim širša mobilizacija. Ukaz sta 1. in 2. bataljon dosledno spoštovala in vse čete so bile v tem smislu polno zaposlene.

Štab odreda je v sodelovanju s političnimi organizacijami in krajevnim prebivalstvom organiziral, predvsem po Brkinih, več mitingov, ki so potekali pod geslom: Vse za našo vojsko, vsi v partizane! Mitinge je obiskovalo veliko ljudi.

Dne 13. februarja je organiziral 2. bataljon miting na Golcu, po mitingu pa so udeleženci še zaplesali. Pozno zvečer se je poskušala vtihotapiti na Golec petčlanska nemška patrola iz Obrova, kjer je bila začasna nemška postojanka. Naletela pa je na zasedo 2. bataljona, ki je Nemce zavrnila in dva ranila ter jih zasledovala proti postojanki.

Konec februarja je 2. bataljon v glavnem uspešno končal mobilizacijo na območju Čičarije, gornjega dela Istre in v dostopnih vaseh južno od Trsta. Zato je štab odreda 1. marca 1944 sklenil premestiti 2. bataljon na območje Podgore med Ilirsko Bistrico in Klano, da bi tudi tam opravil mobilizacijo in napadal sovražnikove transporte na cesti in železnici med Ilirsko Bistrico in Reko.

Sredi marca 1944 se je Istrski odred številčno zelo okrepil in bil tudi dokaj dobro oborožen. Tudi bataljoni so se okrepili; v 2. bataljonu je bilo 15. marca 133 borcev in bork, ki so bili vsi dobro oboroženi. Do 19. marca pa je njihovo številčno stanje naraslo na 162 borcev.

Naslednja stran


Spominska brošura ob 60. obletnici smrti
Izdala in založila: Sekcija VZPI-ANPI Dolina-Mačkolje-Prebeneg
pod pokroviteljstvom Občine Dolina
Zbral in uredil: Boris Pangerc
Prevod v italijanščino: Marko Štoka
Povzetek v angleščini, grafična ureditev, spletna izdaja: Dejan Kozina
Dolina (TS), 18. marca 2004




© 2007Web Design Studio djn
Povratek na začetno stran