Izpis iz vojaškega lista

Leta 1939 je dopolnil dvajseto leto; 12. marca leta 1940 je bil vpoklican v vojsko in bil dodeljen 127. pehotnemu regimentu v Pistoi. Tu se je začelo dolgo in razgibano obdobje Ljubomirjeve vojaščine, ki jo je na zanimiv in mestoma napet način tudi opisal v svojem dnevniku.

Tudi kot vojak italijanske vojske ni prikrival svoje slovenske zavesti; ker je v kasarni, kjer je bil nastanjen, odkril mnogo Slovencev, med njimi tudi nekaj domačinov Dolinčanov, jih je kmalu organiziral, da so prepevali slovenske pesmi in želi odobravanje svojih vojaških kolegov in tudi civilnega prebivalstva, ker so se na prostem izhodu pogosto zbrali v kakšni gostilni na kozarcu vina, ki je nato sprostil tudi pesem. Vse to pa ni ušlo budnim očem vojaške policije, ki ga je neprenehoma nadzirala in je dodobra poznala tudi njegovo domačo dejavnost in do potankosti tudi njegovo protifašistično nastrojenost. Začele so se prve težave in tudi Mirko sam se je začel zavedati, da se okrog njega nekaj sumljivo premika. Po dveh mesecih in pol vojaškega roka so ga 31. maja 1940 skupaj s sovaščanom Mariom Slavcem (letnik 1920) aretirali in ju kot politična jetnika zaprli v samici najprej v vojaški zapor 128. polka v Firencah, po 12 dneh pa premestili v policijsko ječo med politične zapornike. Podobno usodo z njima so delili tudi: Josip Sancin, Miro Stranj in Josip Barut iz Doline, Zorko Stefančič in Slavko Olenik iz Mačkolj, Angel Ferjan in drugi zavedni Slovenci. Vsi so doma doživeli tudi hišno preiskavo, s katero so policija in karabinjerji iskali dokaze za povezanost osumljencev z organizacijo TIGR.

Ljubomir Sancin je 2. junija 1940 pisal domov iz zapora v Firencah naslednje pismo:

Preljubi starši in draga sestra.

Te črke, ki vam jih pišem, vam jih pišem iz ječe. V petek zjutraj so poklicali mene in Marjota (Slavca op. prep.) in nič hudega sluteča so naju v avtomobilu odpeljali v neko orožniško postajo, kjer naju je marešalo preiskal; vzel mi je vse papirje, kar sem jih imel pri sebi in sicer: notes, kjer sem imel vse naslove od prijateljev in dve pismi od Olenika Slavka in eno, ki si mi ga pisala ti Dorka, ki si mi ga morala pisati menda v torek 28.V. 40 in Marjotu ravno tako; nato so naju odvedli v ječo 128. Regg. Fant. v Firence. Zaprli so naju vsakega v svojo celico in notri moram biti jaz sam v svoji in on sam v svoji (samici, op.prep.).

Danes je tretji dan tega dolgočasja in ne vem zakaj, kdo je temu kriv. Čeprav tukaj nisem lačen, imam jesti, a spat treba na trdem; najhuji pa je dolgčas, ker sem sam. Kaj ste dobili pismo, ki sem ga pisal v torek 28. maja, ko sem pisal, da sem dobil denar in da drugi dan grem na kamp. Poslal sem v četrtek na 30. spet eno kartolino, pozdrav iz Firenc (zadnji dan svobode).

Da ne boste v skrbeh, sem Vam napisal to pismo, upam da Vas bode našlo zdrave in vesele. Mislim, da je tej moji nesreči kriva kakšna pomota in upam, da bom v kratkem spet prost in spet pri svoji Batteriji accomp.

Pisati mi ni treba, ker svojega naslova nimam, bom poslal drugič.

Ne žalostite se, na svidenje in Vas vse skupaj pozdravljam in poljubljam.

Vam vdani Mirko.

Sancinu ni bilo takoj jasno, zakaj sta bila s tovarišem na mah aretirana, vendar je polagoma prišel stvari do dna. Dne 17. junija 1940 mu je uspelo poslati po zaupnem osebnem prijatelju iz Ilirske Bistrice domov pismo, ki je obšlo cenzuro in v katerem je lahko prosto izpovedal svoje misli, vendar z željo, da bi domače potolažil in razbremenil skrbi. Pismo se glasi tako-le:

Dragi moji. Pričujoče pismo Vam pošiljam po svojem osebnem prijatelju, ki gre ravno domov na dopust; njemu lahko zaupate popolnoma brez skrbi vse, kakor meni. Tukaj Vam na kratko razložim svoj položaj, ker v pismih ni mogoče, zaradi pregledovanja, zato ne se čuditi, če bodo moja pisma drugačna kot nekdaj, vzrok je izpremenitev položaja po zadnjem tragičnem dogodku (aretacija Pinka Tomažiča in tovarišev, ki so bili nato obsojeni na II. Tržaškem procesu; op.p.). Zadnji senzacionalni dogodek sem skoraj pričakoval, a nisem mogel misliti, da bode imel tak potek. Kaj je pravzaprav bil vzrok ali začetek te senzacije, ne vem, upam, da se bo po malem vse razčistilo, zlasti za večino oseb iz Doline in bližnjih krajev nisem vedel, da so se nahajale v enakem položaju; to sem izvedel pozneje. Škandal je bil obilen, seveda, a radi tega ne smemo izgubiti nobenega poguma.(...) Kar se tiče pretekle senzacije, ne mislite, da sem kaj posebnega počel ali imel na vesti, bil sem obtožen slovenske misli in zaradi takozvane "varnosti" sem bil v zavetju in sedaj sem popolnoma prost, ker proti meni ni bilo nobenega dokaza v moje slabo, temveč celo protidokazi v moje dobro, kakor n.pr. učitelj iz Doline Marozzi, bila sva prijatelja, ker sem ravno z njim govoril in ga vprašal, da bi vstopil kot prostovoljec v armado ali v kakšno vojaško šolo. Zanj sem gotov, da mi je pomagal; marešalo orožnikov, čeprav je strog, proti meni ni imel ničesar in mi ni mogel biti proti. Tukajšnji poročnik – poveljnik Batterie ni o meni vedel ničesar slabega in mi je gotovo bil mnogo na roko; sam mi je dejal nekaj dni od tega, da me je tiste mesece zelo spoštoval, zaradi mojega znanja (original: zaradi moje vednosti); in še sedaj me vedno sprašuje, če se počutim dobro itd. On kakor stotnik in drugi častniki, nobeden ni rekel slabega od mene, temveč samo dobro in tako se sedaj čutim, kot bi bil ves čas v vojaški službi. Aretiran sem bil skupaj z Marjotom (Slavcem, op.p.) v Firencah 31.V.40 zjutraj in začasno so nas zaprli v vojašnico 128. pešpolka, kakor sem vam tajno pisal iz tistega kraja. Na 12.VI.40 so nas oblekli v civilno obleko in nas dejali v civilno ječo, v kateri sem bil do 9.II.41 sva bila z Marjotom blizu; vidila sva se vsak dan, ko smo šli na zrak in sva govorila po cele dneve, ker sva imela srečo, da sta gledali najini okni na osamljeno dvorišče. Tako sva nemoteno govorila tudi z drugimi jetniki, ki so bili zaradi politike v zaporu, a oni so bili večinoma Toskanci in Genovežani; z marsikaterim smo postali prav prijatelji. Ves ta čas sem bil vedno dobre volje, kakor da bi bil doma, ker sem vedel, da je bolje v ječi kot zunaj; smeha je bilo bolj kot kdajkoli prej. Nekaj pisem, ki sem Vam jih poslal, so bila žalostna, a sem bil primoran Vam jih pisati, ker če bi Vam pisal, da se počutim dobro, me ne bi nikoli izpustili. Vi in drugi po vasi ste se brez potrebe žalostili, jaz bi Vam rad pomagal, a nisem mogel. Na kvesturi sem bil izprašan trikrat in ko so me tretji krat peljali iz civilne ječe, so me celo zvezali. Tako sem imel čast imeti verižice. Ko sem bil drugi krat pri njih, sva bila skupaj z Zorkom (Stefančičem, op.p.); nisem niti vedel, kje je bil v službi, a kar naenkrat ga dobim na policiji. Takrat je bil prisoten tudi Mario; pozneje z Zorkom se nismo več videli, dokler nismo šli proč. Čas je tekel naglo, mislil sem, da je kar na mah minil; razen goraj omenjenega občevanja z drugimi jetniki, sem imel na razpolago knjige, katere sem strastno prebiral; prečital sem več kot 100 knjig.

Pisali ste mi, naj poskrbim, da bi dobil dopust. Jaz bi ga rad dobil, zato da bi Vas lahko pozdravil in videl, pa zaradi domačih ljudi pravzaprav radi Dolinskih oblastvil, če bi mi ga dali, bi ga odklonil, zato oprostite moji sentimentalnosti.

Ko pišete, bodite previdni, pravzaprav prijatelju, ki Vam prinaša pričujoče pismo, lahko kaj poveste ali napišete. Zame se ni treba ničesar bati in še manj se žalostiti, ker se počutim prav dobro, da bolje si ne morem želeti. Kar je tu napisano, ne povedati nikomur.

Z vsem spoštovanjem Vaš sin oz. brat

Zapor v samici je Ljubomir Sancin smotrno izkoristil za samoizobraževanje, (kot je razvidno iz pisma), veliko pa je tudi razmišljal in razmotrival svoje osebne misli, občutke, se poglabljal vase in v svoj odnos do časa in razmer, v katerih je živel. Zelo jasno in premočrtno je izgrajeval svoje politično prepričanje in videnje človeške družbe v prihodnosti. Osem mesecev dolga osamljenost v celici, občutek nemoči in splošno pomanjkanje so ga še kako duševno težili in telesno izčrpali (njegov sotrpin Mario Slavec je v samici izgubil vse lase), a Mirko si je v tem dolgem dolgem samogovoru s samim seboj in s knjigami vendar izdelal trdna tla, na katera je kasneje naslonil svoj borčevski profil.

Strani iz njegovega dnevnika so zanimive in prav privlačno je, kako opisuje božični dan v samici. Zapis je nastal kasneje v Avilianu (Savona) 26. decembra 1942.

Rokopisna stran iz ljubomirjevega dnevnika

Božični dan leta 1940

Bilo je na božični dan leta 1940, ko se ob zori prebudim ves nekoliko trepetajoč od mraza; bil sem še nekoliko omamljen od ponočnih sanj; bile so sanje božičnega dne, tega svetega dne vsakemu živemu bitju. A kaj sem sanjal? Vsak si mora misliti, da v položaju, v katerem sem se nahajal, nisem mogel sanjati drugega, nego tisto, kar si človek najprvo želi. Sanjal sem o mojem daljnem domu, o moji ljubi družini, dragih starših in mili sestrici, da sem bil doma v njihovi družbi, da sem z njimi jedel domače božične ocvrtke in šel po stari navadi k polnočnici in zraven srečal in se razgovarjal s prijatelji in deklicami domače vasi.

A potem ko sem se prebudil v tem lepem dnevu, ni bilo potrebno dosti, da sem se otresel ponočnih sanj; dovolj da sem se ogledal naokoli in se ponovno zagledal v tej mali, tesni celici jetnišnice, v daljnem tujem mestu; pravkar je prihajala v celico skozi majhno zamreženo okno prva svetloba in z njo je prišel prvi blagoslov božičnega dne.

Pravijo, da je tega dne človek bolj miren, da ne tako občuti bridkosti in težav, v katerih se slučajno nahaja in jaz, čeprav sem bil v zelo neprijetnem položaju, sem na ta dan, na to sveže jutro bil zelo vesel in neizmerno mirnih misli, kar se mi je zdelo prav čudno v prvem razmišljanju tega dne. Nahajal sem se zaprt že več neznansko dolgih mesecev v tej samotni celici te velikanske jetnišnice, popolnoma osamljen od vsega sveta. Drugih ljudi nisem videl kot le surove stražarje in jetnike delavce, ki so v pisanih jetniških oblekah opravljali najrazličnejša dela v jetnišnici; najprijaznejšo družbo so mi delali golobi, ko so hodili na okno zobat drobtinice kruha, ki sem jim ga namrvil; z njimi bi se rad pogovarjal, a uboga žival me ni razumela, kot jaz nisem razumel nje.

Bil sem zaprt zaradi moje neomajne slovenske misli. Tujcu, ki z vso krutostjo barbarsko tlači in hoče uničiti naš mali, a vedno čili narod, se je zdelo koristno, da je mene kot več mojih tovarišev, aretiral in obtožil vsega najhujega, kar so si mogli izmisliti: Mi, revni proletarski mladeniči, smo se mu zdeli toliko nevarni za njegov puhli državni ustroj, da je sklenil, da nas bo ustrašil. A kaj je s tem opravil? Po dolgem času nas je moral spet izpustit, popolnoma svobodne, pa vendar pod tihim nadzorstvom tajne policije. A vsa naša srca so postala bolj močna, bolj neomahljiva, bolj s trdno vero v veliko bodočnost slovanskih narodov. Nobena sila na svetu jih ne more več upogniti. In ko vse to premišljujem, skočim dol s te revne jetniške postelje, ker mi ni bilo več do ležanja, ker me je začel tresti mraz, nekoliko zaradi prepičlega pokrivala, nekoliko zaradi tega, ker je noč dolga in človeku ni do poležavanja. Nekdo, ki je dan prej trdo delal, spi trdno vso noč in tudi če vstane pozno, mu je vedno prezgodaj: A človeka, ki dneve in noči tišči svoje telo v majhni celici, ga že zaradi vsakega malega poležavanja cel život boli.

Veselega srca me je tudi napravila novica prejšnjega dne, ko mi je neki jetnik-delavec povedal, da je v nekem drugem oddelku eden od mojih tovarišev in da me pozdravlja, da se počuti dobro in da mnogo kadi. V vseh dolgih sedmih mesecih, odkar sem sedel tam notri, nisem vedel, da se on nahaja v tej jetnišnici; videl sem ga enkrat, nekaj dni po aretaciji, pri zasliševanju, a pozdraviti sva se mogla samo z očmi. On je dober pravi mladenič, ni vreden, da se nahaja v tej prekleti luknji kot jaz; zato so me dobre novice o njem zelo razveselile in mi napravile božični dan bolj lahek.

Kar naenkrat čujem, da me nekdo kliče po domače. Bil je Mario (Slavec, op.p), ki me je klical, moj tovariš, ki je bil zaprt v istem oddelku kot jaz in okni majhnih celic sta bili obrnjeni na samotno dvorišče, tako da sva se mogla s pomočjo oken pogovarjati cele dneve. Pripovedovala sva si vse mogoče stvari; tako nama je čas hitreje mineval in lahko sva se pogovarjala kar v našem jeziku, ki ga ni nihče razumel. Ta oddelek je bil namenjen samo političnim kaznjencem; več ljudi je bilo zaprtih zaradi svoje protivnosti ali samo osumljenosti proti fašizmu. Z marsikaterim smo si postali znanci in somišljeniki (v originalu: soidejniki, op.p.), ene splošne misli, ki nam je tako plemenita, tako sveta, a ni še čas, da se uveljavi v realnosti.

S tovarišem Marjom sva se pogovarjala o božičnem dnevu izpred dveh let in primerjala enega in drugega; bilo nama je grenko ob misli, da toliko ljudi srečno preživlja božič ob domači mizi v krogu družine, pri prijateljih in prijateljicah, mi drugi pa se nahajamo v mišnici; grenko je bilo tudi ob misli, da toliko mladih in zdravih življenj tava po daljnih deželah, po frontah sedanje svetovne vojne in so vedno v življenjski nevarnosti in vedno gledajo smrti v oči. Mi drugi, čeprav osamljeni, smo se zdeli vsaj na varnem. Naša koža tam v ječi ni bila izpostavljena nobeni nevarnosti; živeli smo le z dnevno mislijo, kaj nam bodo dali jest in kaj si bomo lahko za svoj denar kupili. Za božični dan je bila hrana boljša, tako kot se zgodi za štiri večje praznike v letu; to jetnik pričakuje vesel in rade volje kot svobodo.

Še sva se s tovarišem pogovarjala, ko zaslišim, da zarožlja ključ v vratih; bil je stražar, ki me je prišel vprašat, če grem na sprehod; in rade volje sem odšel na dvorišče, kjer sem eno uro dnevno užival čisti zrak. Tam na dvorišču so seveda pazili tudi, da nisem prišel v družbo drugih jetnikov; takšen je pač bil ukaz političnega urada kraljeve Kvesture.

Ko je minila ura sprehoda, so me gnali nazaj v celico; po poti sem srečal nekega drugega političnega jetnika, ki me je pozdravil in voščil vesele praznike in zraven preklel tlačilce, ki so nas držali tam. Jaz sem se mu nasmehnil in šel svojo pot. Bil je to nek mlad vseučilišnik, doktor prava, sin nekega bankirja, zaprt, ker so ga osumili protifašistične propagande med visokošolci.

Ko vstopim v celico, že dobim na kamniti mizici lep kos, napravljen kot naše klobase in zraven kruh. Druge dneve ni bilo takega mesa; a danes je božič. Razmišljal sem dalje in rade volje jedel tisti kos mesa, s kruhom seveda, saj sem bil vedno pri dobrem teku.

Moram povedati tudi, da sem se prav tega dne napravljal, da bom prebiral Dumasov roman Trije mušketirji, ki sem ga dobil v kaznilniški knjižnici; do takrat ga sploh še nisem poznal; tako je tudi roman pripomogel k moji veselosti na božični dan, kajti kot navdušen čitatelj zelo čislam dobro in zabavno knjigo.

Bližal se je poldan, ko mi prinesejo polno skodelo testenin na suho ali "paštašute" in zraven vina in sadja. To je bil ves jetniški porcjon hrane na božični dan; zraven sem dobil še polič vina na svoj račun, tako sem tudi s pijačo slavil po istrsko božični dan. Prav zares, največji problem je v ječi hrana, ki si jo človek najbolj želi; s to pa sem bil ta dan popolnoma zadovoljen, a stvar je v tem, da človek ne more živeti le ob telesni hrani; potrebna mu je še moralna. Te sem tudi imel v polni meri. Imel sem jo ob misli na moj zatirani narod in na njegovo veliko bodočnost, kot na njegovo zgodovinsko preteklost.

S tovarišem sva se venomer pogovarjala o tem našem vprašanju, ki nam je bilo sveto, za katero sva žrtvovala svobodo. On ni bil popolnoma poučen o stanju in o gospodarski, socialni in politični preteklosti ter kulturni podobi našega naroda. Zato sem mu jih jaz kot poznavalec teh področij razlagal in tolmačil. Sicer pa se nisva pogovarjala samo o tem vprašanju, najina misel je bila posvečena tudi najinim družinam in prav ta naju je najbolj žalostila na ta dan, ki je bolj družinski kot svetni, ker ga vsak človek želi preživeti v krogu svojih dragih. Zato je naravno, da sem stalno mislil na svoje drage in premišljeval, kaj oni mislijo o meni in mi je bilo seveda hudo, ker sem bil gotov, da zelo žalujejo po meni zaradi mojega kritičnega položaja in to tem bolj, ker si niso na jasnem, zakaj je tako? In kakšna bode moja usoda? Ob misli na domače me je močno mučila vest; zase mi ni bilo kaj dosti mar, saj jaz sam nisem nič! A za svoje starše sem bil vse.

Bilo je okoli treh popoldne, ko se spet odprejo vrata moje celice in me stražar odpelje v pritličje v nekakšen urad. Dejal je, da je prišel neki zavoj od moje družine in res je bilo tako. Odprli in pregledali so ga pred menoj, da bi ne bilo notri česa nevarnega ali prepovedanega. Nato so mi ga izročili in me spet odpeljali v moj brlog. Tistih malo korakov, ki sem jih napravil od celice do urada, je meni pomenilo mnogo; nekoliko sem se izprehodil, glavno pa je bilo, da je bila spet priložnost, da sem se srečal z drugimi političnimi kaznjenci, ki so jih prav tako pripeljali, da dvignejo svoj zavojček jedil. Tokrat mi je uspelo, da sem se malo porazgovoril z nekim visokošolcem iz nekega gornjeitalijanskega mesta.

Ko se vrnem v svojo celico, začnem delati inventar, kaj vse sem dobil: bilo je par kilogramov dobrega rumenega kruha, več čokolad, domačih klobas in drugega prašičjega ocvrtja, slaščic in česar sem bil najbolj vesel to je domačih božičnih ocvrtkov ali fanclov. Kako bi se mogel zahvaliti za ves ta dar? Kako bi mogel odvrniti misli od svoje družine, ki je s tako skrbjo pomislila name, ki sem se zdel od vsega sveta pozabljen v tistem grobu. Ni mogoče opisati navdušenja nad svojci ob takšni priložnosti, ko prejmeš darila. S posebno nežnostjo sem pomalem okusil vse te dobrote in nato lepo skrbno shranil za naslednje dneve, zato da bi bolj na dolgo trajalo, da bom tudi druge dni okušal duh Božiča.

Ta Božič se mi je zdel najbolj neprijazen; morda je tudi zares bil, a mogoče tudi, da preživim še katerega, preden pride dan osvobojenja.

Tako je minil božič. Prijel sem spet v roke Dumasov roman in poglobil sem se v čitanje; nato sem se ob mraku spet ulegel v posteljo, ki sem jo zjutraj pustil s tako plemenitimi mislimi. Z istim razmišljanjem sem jo sprejel z vedno bolj trdnim in neomajnim zaupanjem v veliko prihodnost našega zdravega naroda.

Da živi in se krepi naš slovenski narod!

Ljubomir Sancin je bil zaprt v Firencah do 9. februarja 1941. Tega dne so začele že ob zori piskati sirene, zaradi zračnega napada na Genovo, piše v svojem dnevniku. Takoj po 9. uri, ko je alarm prenehal, ga je poklical stražar in mu povedal, da je konec njegove ječe. Seveda mu Ljubomir iz osuplosti prvi trenutek sploh ni verjel in je stražarja oštel, naj ga ne ima za norca. Po osmih mesecih in desetih dneh je bil spet svoboden; obljubljeno mu je bilo, da bo šel domov, vendar so ga po prestani ječi spet odpeljali v Pistoio, kjer je nadaljeval služenje vojske. Vključili so ga v 127. pehotni polk, ki je 19. marca 1941 odpotoval v Albanijo, a so iz njega izločili rekrute in vse Slovence.

Ljubomirju Sancinu so stalno obljubljali, da bo šel na vojaški dopust, a so mu ga tik pred podelitvijo vedno odgodili. Bil je še vedno pod nadzorstvom in sumljiv kot protifašist. Namesto dopusta pa so ga premeščali širom po Severni Italiji, kakor duhovito opisuje v svojem vojaškem dnevniku. V Sieni je leta 1941 namreč praznoval že drugo veliko noč daleč od doma. Dne 16. aprila 1941 je bil premeščen v Piso k 7. artilerijskemu polku; tu sem dobil dva Dolinčana, Mireta z Broda in Karla Meterejca in čez nekaj dni še Venca Kučka (Miro Petaros, Karlo Česnik in Vincenc Pangerc, op.pisca); tako sem imel precej dobre družbe. Seveda smo pili in prepevali skupaj. Točno mesec dni kasneje so ga spet vpoklicali v skladišče pri 127. pehotnem polku, ki je 29. maja odšel v Arezzo; Tam je bilo zelo lepo, preživel sem najlepši čas vojaščin. Bilo nas je precej Slovencev in smo se skupaj zabavali. Vojaški porcjon hrane je bil dober in zadosten; vino po nizki ceni, zunaj pa se je dobilo kruha, masla in kar se je hotelo. Vojaško delo ni bilo težko, dobivali smo samo inštrukcije. Ob prostih urah sem se s tovariši večkrati sprehajal tam po polju, da bi videl, kaj delajo kmetje, ker sem bil tudi sam poljedelec in me je ta panoga povsod zanimala, kamor sem šel. Prišla je tudi žetev pšenice in z dovoljenjem poveljstva smo šli še z drugimi tremi tovariši nekega dne pomagat mlatit žito k nekemu kmetu. Tam smo metali snopiče v mlatilnico in kmet nam je dal obilno jest in pit; imajo sicer tako navado, da se na dan mlatve gostijo kot ob ženitvi. Ob koncu nam je gospodinja dala še vsakemu 10 lir, kar je bilo ob tistih razmerah precej.

Ljubomir je opazoval tudi socialne razmere in ugotovil, da tam kmetje delajo na polovico, drugo polovico pridelka morajo dati lastniku zemljišča; tak način organizacije dela je žalosten. Oni, ki ne dela nič ima ravno toliko kot oni, ki se je vse leto trudil in mučil. Kmetje so tega naveličani in so dejali, da bo treba po vojni gospodarje odpraviti. A ker tako stanje podpira fašizem, je naravno, da so ti ljudje njegovi nasprotniki in zelo si pričakujejo padca fašizma.

Dne 9. januarja 1942 je končno dobil dopust in po 22 mesecih služenja vojaškega roka (in vmesnega osemmesečnega zapora) spet zagledal domačo vas.

Dne 6. julija 1942 je bil premeščen v Vicenzo k 57. pehotnemu polku v "deposit".

V dnevniku dobro opisuje tudi razpoloženje Slovencev, ki so tako nesrečni, da moramo biti vojaki države, ki nas tlači. Bili pa so si med seboj povečini zelo tovariški in so si vedno in povsod pomagali. Slovence so imeli radi, ker so bili zelo delavni; povečini pa so v vojaški služnosti opravljali nalogo kuharjev. Če pa se je našel kakšen nepridiprav, je Ljubomir brez ovinkov napisal, da so taki vredni za jih postreliti. Kmalu zatem je bil premeščen v Turin, oz. v uro oddaljeni Borgone, kjer je imel sedež 227. pešpolk in ponovno doživljal težke čase svoje vojaščine; pestili so ga slaba hrana, pomanjkanje, vročina in naporno vojaško življenje tudi v 1000 m visokih hribih, kjer je poleg drugega trpel še zaradi mraza. Dne 10. septembra 1942 je s prvim bataljonom pešpolka odšel v Parmo in po mesecu dni, ko so začeli iskati prostovoljce za rusko bojišče, se je brez oklevanja priglasil, zato da bi videl našo veliko Rusijo. Čeprav se je začel že resno pripravljati na odhod (v Parmi si je bil že kupil rusko slovnico), pa ga na koncu (kot Slovenca) le niso pustili na rusko fronto. Tako se je zgodilo kasneje še enkrat. Polk je bil nato premeščen v Novaro in je približno 200 km poti opravil kar peš (hodili so 7 dni!). Nastanili so se blizu mesteca San Didero in je tam dobil v oskrbo mezga; postal je tako gonjač in je moral (sicer z dokajšnjo mero nejevolje: čutil se je ponižanega, ker je menil, da je to posel za nepismene, med katere se ni nikoli prišteval) kar nekaj mesecev oskrbovati pohlevno žival. Z mezgom je Ljubomir potoval tudi v Ligurijo, v Imperio in San Remo, nato v Savono in Vado Ligure. Polk je varoval obrežje. Za Slovence pa je izrecno veljala prepoved, da ne smejo na dopust. Dne 4. februarja 1943 se je končno rešil mezga in ga je poveljstvo poslali v Autocentro v Savono na šoferski tečaj. Odkar sem pri vojakih, je bilo to edini krat, ko se učim česa, kar mi bo lahko koristilo v življenju.

Sicer pa je Ljubomir Sancin živel samo za eno misel, ki jo je jasno izrazil v pismu staršem 14. avgusta 1942:

"Povem Vam še to, da živim samo ob misli na konec tega vražjega sistema in da enkrat slečem to vražje in težko sukno. Če to se ne kmalu zgodi, je za umreti, a imejmo tiho upanje v zmago proletariata, v zmago pravice nad krivico, v zmago socialne revolucije, v boljšo bodočnost slovanskih narodov in da kri naših vrlih mučencev ne bode bila in tudi gotovo ne bode prelita zastonj."

V takšnem razpoloženju je (sicer stežka, poln hrepenenja po svobodi in po domačem kraju) pričakal 8. september 1943, ko je kapitulirala Italija (fašizem je propadel 25. julija 1943). Kakor je zapisano v njegovem vojaškem listu (Foglio matricolare), se je že 9. septembra vključil v partizansko gibanje. Dejansko pa se je po kapitulaciji nemudoma vrnil domov. Z vso vnemo in mladostno energijo je delal za OF. Sam je izjavil, da se ne bo takoj podal v partizane, temveč da bo organiziral fante za NOB.

Po kapitulaciji Italije se dolinski aktivisti niso dolgo obotavljali; člani vaškega odbora OF Jože Pangerc-Petrinc in Lovrenc Štranj st. ter Jože Jercog-Cingo iz Krogelj so sklicali (takoj po 11. septembru, po vsej verjetnosti 13. septembra 1943) sestanek v Lovretovi kleti (danes gostilna Pri studencu),katerega so se udeležili vsi najbolj zanesljivi domači mladinci,in ustanovili dolinsko četo. Ustanovnega sestanka se je udeležil tudi Ljubomir Sancin ter Rikardo Svetina, Karlo Foraus, Rudolf Mahnič, Rudolf Ota, Josip Sancin-Ježin, Angel Štranj, Josip Samec, Mario Foraus in Mario Slavec. Odborniki so jim naznanili, da se morajo strogo ravnati po navodilih in da ne smejo izvesti nobene akcije, ne da bi za to prejeli ukaz. Vsak posameznik je moral s prisego zaobljubiti, da se tem navodilom ne bo izneveril. V oskrbo so dobili tudi orožje: revolver in ... lisice. Novo dolinsko formacijo je vodil vaški odbor OF. Nastala je iz želje po združitvi v organizirano četo – proti fašizmu in za Jugoslavijo. Njene naloge so bile predvsem nabiranje in zbiranje orožja, vojaške opreme in hrane, ki so jo s prikolico prevažali v Podgorje na komando Istrske brigade. Poleg tega so skrbeli tudi za vaško stražo. Pri zbiranju materiala je sodelovala vsa vas, od otrok do starcev.

Po razpadu fašizma so se iz Jugoslavije vračale kolone italijanskih vojakov, ki so za povratek v domovino izbirali varnejše stranske poti. Večina jih je prihajala čez Socerb v Dolino. Toda tu jih je čakalo presenečenje: na vaškem trgu so jih domačini razorožili, jim odvzeli mule, jim zamenjali vojaške uniforme s civilnimi oblačili in jih odpustili. Mule so odgnali v hlev na Brcah, od časa do časa po eno zaklali in so si jo vaščani razdelili. Orožje pa so mladinci prevažali v Brkine. Sodelovanje vaščanov je bilo res edinstveno; spretno pa so tudi izkoriščali zmedo in strah, ki je prevzela italijanske vojake, karabinjerje in ostale fašiste. Zanimivo je bilo to, da so karabinjerji stoodstotno sodelovali z vaščani, še več, pokorno so se podrejali ukazom Jožeta Petrinca in tovarišev. Od preplašenih fašistov, ki so imeli postojanko v smodnišnici pod vasjo, pa so dobili na razpolago vse, od orožja in tovornjaka do uniform. V vasi se je tiste dni zvrstilo več razburljivih dogodkov, od katerih omenjamo dva, ki sta prav značilna.

Karlo Foraus je prišel iz italijanske mornarice ravno ob razpadu; v Šanci je naletel na tolpo fašistov in jih razorožil, a so ga ti ob pomoči drugih kameradov le premagali in postavili ob zid. Tačas pa se je v Šanci nabrala množica vaščanov in ko so bili fašisti že na tem, da ga streljajo, je razjarjena množica fašistično drhal spet razorožila in rešila sovaščana gotove smrti.

Angel Štranj in Pepi Samec sta se preoblekla v fašista in se s tovornjakom podala celo v glavno vojaško skladišče v Trst, iz katerega sta dvignila za cel kamion orožja in druge opreme in jo odpeljala v Podgorje.

Z nemško ofenzivo prve dni oktobra 1943 pa se je marsikaj spremenilo. Nemška vojska je bila vse kaj drugega kot italijanska; Nemci so bili izredno motorizirani in skozi naše vasi so se vile nepregledne kolone kamionov in oklopnikov.

Da bi preprečili pohod nacistov, so partizani Istrske brigade minirali mosta v Plehniku nad Dolino, (na cesti, ki pelje v Prebeneg) in v Klancu. Nemci so v Plehnik streljali s Katinare, zadeli so kamion in enega partizana ubili. V prepad razrušenega mostu je zgrmel motorist nemške predhodnice in se močno ranil. Zdravili so ga pri Slavčevih na Gorici sredi Doline. Prehod preko porušenega mostu pa so morali na ukaz nemškega komandanta zagotoviti v teku noči pod grožnjo, da bo dal vse moške v vasi postreliti. Naslednje jutro je preko borovega mostu peljala nemška kolona. Dolina se je rešila zubljev, gorela pa sta Prebeneg in Mačkolje (2. oktobra 1943) in cela Istra.

Takoj po nemški ofenzivi so se v dolinsko četo vključili še Ernest Foraus, Miro Slavec, Nino Hrvatič in bratje Valerio, Dušan in Edi Štranj.

Prve dni novembra je bil v hiši Ljubomirja Sancina sestanek s komandantom Istrske brigade Ivanom Kovačičem - Efenko in komisarjem Grudnom, katerega so se udeležili vsi vaški odborniki OF in na katerem so sklenili, da se dolinska četa priključi brigadi kot 1. četa 1. bataljona Istrske brigade. Po reorganizaciji partizanskih enot pa je l. četa postala tudi del Istrskega odreda. (Povzeto po še neobjavljenem pričevanju Maria Slavca , septembra 1983)

Na sestanku so sklenili tudi, naj bi Ljubomir Sancin ostal na terenu kot politični aktivist. Toda Sancina takrat ni bilo več v Dolini. Policija ga je namreč zasledovala, odkar se je bil vrnil domov in 1. novembra 1943 so ga kvesturini že odkrito iskali po vasi, a se je zatekel v gozd nad vasjo. Ponoči je še obiskal dom in domače, nato pa dokončno odšel v partizane.

© 2007 djn