Ljubomir Sancin se je rodil 9. julija 1919 v Dolini na štev. 110 materi Frančiški in očetu Petru.

Dolina je bila slovenska kmečka vas in tudi Ljubomir (Mirko) je izhajal iz kmečke in osveščene družine, ki je trdo delala za preživetje. Poleg sina so Fežkovi – tako se jim reče po domače – imeli še hčer Dorotejo (Dorko), ki spada danes med ugledne starejše vaščanke.

Tudi Dolina, kot vse ostalo slovensko Primorje, je leta 1920 z rapalsko pogodbo prešla pod Italijo in porast in vzpon fašizma je močno zaznamoval Ljubomirjevo mladost, njegov značaj in njegovo miselnost.

Rano mladost je preživel v domači vasi, kjer je tudi opravil tedaj obvezno petrazredno šolanje. Zanimivo je, da je ravno tedaj prihajala v veljavo Gentilejeva šolska reforma in je Ljubomir hodil v slovensko šolo samo en mesec, nakar je slovenščino zamenjala italijanščina. Kot otrok je bil zelo živahen; rad je mnogo bral, veliko prostega časa je posvetil celi omari knjig, ki so bile še od nonota Ivana Sancina, ki je bil svoj čas tudi dolinski srenjski župan. Ljubomir je bral vse, kar mu je prišlo pod roko: romane koledarje, zgodovinske knjige. (Ko je bil v zaporu v Firencah so fašisti trikrat opravili v Dolini hišno preiskavo in enkrat celo prevrgli vse knjige v omari, odnesli pa niso nobene.) Že od mladih nog se je torej vsakodnevno soočal z revščino in pomanjkanjem, obenem pa je kot mladenič okusil stopnjevanje fašističnega pritiska na slovensko prebivalstvo; bil je priča postopnemu odjemanju pravic, prisilnemu poitalijančevanju, na lastni koži je doživel ukinitev slovenske šole, bil je priča vedno hujšemu zatiranju, doživel je razpust in leta 1927 ukinitev slovenskih kulturnih in gospodarskih organizacij. V takšnem politično socialnem okviru je rasel Ljubomir Sancin in v njem se je izgrajeval uporni značaj s izostrenim odporom za krivice, ki jih je fašizem prizadejal narodu in posameznikom.

Njegove značajske poteze so prišle na dan že zelo zgodaj, ko je n. pr. v šoli odločno odklonil uniformo fašistične "balille" in čeprav so mu jo vsilili, je ni nikoli oblekel. Ko je prišel domov, jo je zagnal pod omaro (sestra Dorka se še danes živo spominja ihtave bratove kretnje), kjer je potem obležala. Po končani šoli ni nikoli sprejel vabila, da bi se vključil v mladinsko organizacijo "Giovani fascisti" in se je dosledno izogibal njenim shodom in zborovanjem. Hodili so ga vabit tudi domov, da bi ga prisili na fašistične shode, a so dosegli samo, da je ob uri, določeni za shod, izginil iz vasi. Vztrajno se je družil z domačimi fanti v Dolini in po okoliških vaseh in iskal oblike utrjevanja slovenske narodne zavesti z organiziranim kulturnim delom in učenjem ter prepevanjem slovenskih pesmi, ki so bile tisti čas strogo prepovedane. Bil je navdušen pevec in s svojim veselim in duhovitim značajem je kaj kmalu uspel zbrati "klapo" okrog sebe. Pri domačem učitelju glasbe Ivanu Prašlju se je tudi učil igrati na bas (tubo) in ustanovil orkester, s katerim je igral v t.i. "dopolavoru" v Šanci (danes sedež SKD Valentin Vodnik) ter po domačih in bližnjih gostilnah. Ni mu bilo težko najti stika s somišljeniki in z drugimi mladeniči, ker je bil vedre in živahne narave ter zelo družaben.

Po končanem osnovnem šolanju je ostal doma in pomagal na kmetiji, ki je bila majhna in ni bila sposobna preživljati celotne družine. V ostrih socialnih in gospodarskih razmerah, ko ni bilo možnosti za trajnejšo zaposlitev, se je leta 1936 – sedemnajstleten – odločil, da zbeži v Jugoslavijo, kjer je upal, da bo dobil delo in da bo živel v prijaznejšem okolju. Za to svojo namero, ki si je sam ni upal izpeljati, je pridobil svojega prijatelja in soletnika Pavla Pangerca, s katerim sta bila vso mladost praktično neločljiva. Ob enih ponoči je pozdravil sestro Dorko, ki je bila še budna, zapustil dom in s prijateljem sta jo mahnila proti Ilirski Bistrici, kjer sta nameravala še isto noč nekje v gozdu prestopiti mejo. Na meji pa ju je izsledila karabinjerska izvidnica in ju odvedla na karabinjersko postajo v Ilirsko Bistrico, kjer sta bila 20 dni zaprta. Za njiju se je zavzel italijanski učitelj Marozzi (učenci so mi naprtili vzdevek Škorec), ki je imel Ljubomirja posebno rad in je prepričal karabinjerje, naj ga ne sumijo kot sovražnika države. "Če me ne bi zagovarjal moj učitelj," je večkrat priznal Ljubomir svoji sestri, "me takrat karabinjerji ne bi izpustili." Od takrat dalje so ga imeli neprestano na sumu; italijanska policija ga je imela stalno pod nadzorstvom, ker je menila, da je fašistični vladavini nevaren element.

Doma se je potem zaposlil pri podjetju, ki je leta 1936 gradilo cesto proti Prebenegu (pri domačinih se je uveljavil toponim Nova cesta), z nekim drugim podjetjem je opravljal regulacijska dela na reki Glinščici v Boljuncu, večkrat je delal v Trstu ali pa doma na kmetiji, ko so občasne zaposlitve zapadle. Tudi v težkem gradbeniškem okolju je našel spodbude in možnosti, da se je zavestno vključeval v boj proti socialnim krivicam in narodnemu zatiranju. Postajal je vse bolj odločen protifašist in začel se je približevati idejam o razrednem boju.

© 2007 djn