OBDOBJE 1880-1918


1.) Slovensko - italijanski odnosi na jadranskem območju se začenjajo v kriznem obdobju, ki je sledilo propadu rimskega imperija, ko se je po eni strani iz rimskih osnov razvilo italijanstvo, po drugi strani pa je prišlo do poselitve ozemlja s slovenskim prebivalstvom. Iz večstoletnega sosedstva in sožitja obravnavamo obdobje, ki je napočilo okoli leta 1880 in je zaznamovano s konfliktnim odnosom in slovensko-italijanskim narodnostnim sporom. Konflikt se je pletel v državno - političnem okviru habsburške monarhije. Ta si je razna območja Avstrijskega primorja priključila v večstoletnem razvoju, ki se je začel v drugi polovici 14. stoletja in se je zaključil z beneško Istro leta 1797. Večnarodna habsburška monarhija v drugi polovici 19. stoletja ni mogla izoblikovati političnega sistema, ki naj bi v državnem ustroju v celoti zrcalil večnarodno družbo. Zato jo je pretresalo narodnostno vprašanje, ki ga ni znala razrešiti. V okvir habsburškega narodnostnega vprašanja sodi tudi slovensko-italijanski nesporazum, na katerega so vplivali tudi procesi modernizacije in ekonomskih sprememb, ki so prevevali vso srednjo Evropo, pa tudi prostor ob Jadranu.

Slovensko-italijanske odnose zaznamuje tako - v skladu z vzorcem, ki se je v tedanji habsburški družbi pojavljal tudi v drugih primerih - spor med Italijani, ki so se zavzemali za ohranitev narodno-političnega in družbeno-gospodarskega priposestvovanega položaja (Besitzstand), in Slovenci, ki so si prizadevali obstoječe razmere spremeniti. Vprašanje je še bolj zapletal nedvoumno kulturni in čustveni, čeprav ne vselej tudi politični odziv, ki ga je med italijanskim prebivalstvom v Avstriji spodbudila ustanovitev Kraljevine Italije, nemara pa še bolj vključitev sosednjega ozemlja Veneta in Furlanije v njen državni okvir. Medtem ko so se Italijani ozirali preko meje monarhije, pa so si Slovenci prizadevali razbiti politično upravne meje, ker so jih v Avstriji delile med več dežel (poleg treh primorskih Kranjska ter Koroška in Štajerska), saj jih je to omejevalo pri medsebojnih odnosih in narodno-političnem sodelovanju. Priključitev Veneta h Kraljevini Italiji je tudi zbudila vprašanje, ki neposredno zadeva slovensko-italijanske odnose. Leta 1866 je postala dolina Nadiže ali Beneška Slovenija del italijanske države. Politika, ki jo je tu Italija izvajala do slovenskega prebivalstva, pa je neposredno odražala razliko med staro deželno državo Beneško republiko, in novo nacionalno državo. Kraljevina Italija se je zaradi stremljenja po izenačevanju razmer v državi zatekala k zatiranju jezikovnih posebnosti in se sploh ni zmenila za lojalnost prebivalstva, ki so mu bili ukrepi namenjeni.

2.) Okoli leta 1880 so imeli Slovenci postavljene že dovolj trdne temelje političnega in gospodarskega življenja, in sicer v vseh tistih avstrijskih administrativnih enotah, kjer so živeli. Tudi v Avstrijskem primorju je bilo namrec politično gibanje tržaških, goriških in istrskih Slovencev sestavni del političnega gibanja pri Slovenci sploh.

Asimilacija slovenskega (in hrvaškega) prebivalstva, ki se je priselilo v mestna jedra, zlasti v Trst, je zato pojenjavala in se je v poznejših desetletjih skorajda povsem umirila. Močnejša politična in narodna zavest ter čvrstejša gospodarska trdnost sta ustvarjali tako pojav, ki je vznemirjal elitne kroge italijanskega življa in jih silil v pogosto ozkomiselno narodnoobrambno politiko, ki je bila za to okolje značilna tja do leta 1915 in je prispevala k zaostritvi razmerja med narodnostnima skupnostima, tudi zaradi nasprotujočih si slovensko-italijanskih teženj glede razmejitve nacionalnih ozemelj.

3.) V vseh treh delih Avstrijskega primorja (Trst, Goriško-Gradiščanska, Istra) žive Slovenci in Italijani drug ob drugem. Na Goriškem je bila narodna razmejitev najbolj jasna vzdolž ločnice, ki tece v smeri sever-jug. Narodno mešana je bila le Gorica, kjer je število Slovencev zraslo do takšne mere, da so tik pred začetkom prve svetovne vojne slovenski politiki menili, da bodo v mestu ob Soči Slovenci kmalu v večini. Trst je bil pretežno italijanski, okolica pa slovenska. Tudi v tem primeru je število slovenskega prebivalstva naraščalo. V Istri so Slovenci živeli v severnih delih, in sicer v okolici pretežno italijanskih obalnih mest. V vsej Istri se je narodnopolitično gibanje Slovencev stapljalo s hrvaškim, kar včasih ovira ločeno obravnavo obeh južnoslovanskih sestavin polotoka. Značilna lastnost italijanske in slovenske poselitve Avstrijskega primorja je bila v tem, da so sestavljali Slovenci izrazito podeželsko prebivalstvo, Italijani pa pretežno mestno prebivalstvo. Tega pojava ne kaže jemati v absolutnem smislu. Ne gre namreč pozabiti italijanskega podeželja v Istri in na Goriškem, tako imenovana vzhodna Furlanija, ter slovenskega prebivalstva v mestih Trstu in Gorici, ki je poleg tega, kot smo že omenili, številčno naraščalo.

Čeprav se velja ogibati pretiranemu poudarjanju ločevanja med mestno in podeželsko stvarnostjo, je bilo razmerje med mestom in podeželjem dejansko eno od temeljnih vozlišč političnega boja v Primorju, v slovensko-italijanski spor je vnašalo splet narodnostnih in socialnih prvin in oviralo njegovo zgladitev. Vozlišče razmerja med mestom in podeželjem je bilo obenem v središču še vedno trajajoče politično-historiografske razprave o pravi narodni podobi Primorja. Slovenska stran je zagovarjala pripadnost mesta podeželju bodisi zato, ker naj bi podeželska območja hranila nedotaknjeno, od kopičenja kulturnih in socialnih procesov neokrnjeno izvorno identiteto danega okolja, pa tudi zato, ker naj bi bila narodna podoba mest posledica raznarodovalnih procesov, ki so osiromašili slovenski narod. Slovenci so doživljali torej izgubo narodne identitete v procesu raznarodovanja tudi po več desetletjih kot še vedno bolečo in pretresljivo izkušnjo, ki se ne sme več ponoviti. Italijanska stran je to zavračala s sklicevanjem na načelo o narodni pripadnosti kot posledici svobodne kulturne in moralne izbire, ne pa danega narodno-jezikovnega izvora.

Če naj se vrnemo k italijanskemu razumevanju odnosa med mestom in podeželjem, naj bi kulturno in civilno izročilo mest krojilo podobo in značaj okoliškega ozemlja. Iz tako različnih zasnov je pozneje klil spor o pojmu etnične meje ter o pomenu statističnih podatkov o narodnosti prebivalstva na obmejnih območjih, ker naj bi jih - po mnenju Slovencev - izkrivljala navzočnost pretežno italijanskih mestnih žarišč.

4.) Čeprav so narodnemu vprašanju v habsburški monarhiji nekatere lastnosti skupne, se konfliktna razmerja na posameznih območjih in potemtakem tudi v Primorju razlikujejo po svojevrstnih značilnostih. Italijanska stran je pripisovala nagel vzpon slovenskega političnega in gospodarskega gibanja ter demografsko rast Slovencev v mestih tudi dejavnosti avstrijske državne oblasti, češ da naj bi ta politično podpirala slovenski živelj (imeli so ga za nedvomno bolj lojalnega od italijanskega, kot pričajo izrecne izjave avstrijskih oblasti), da bi se postavil po robu italijanskemu avtonomizmu in nacionalizmu.

Ker se je slovenski rasti pripisoval umetno dosežen nivo, v njem niso upoštevali naravno razmerje, ki veže mestna jedra na podeželje, posebej še velemesto v dinamičnem razmahu, za kakršno je veljal tedaj Trst, na njegovo okolico. Tako razmerje ustreza namreč gospodarskim zakonitostim, in ne političnim naklepom, kot sta že tedaj poudarjala Angelo Vivante in Scipio Slataper.

Podobno kot vladnim oblastem so italijanski narodnjaški in liberalni krogi pogosto očitali tudi Katoliški cerkvi Slovencem naklonjeno vlogo in se pri tem sklicevali na dejavni delež duhovščine pri slovenskem političnem gibanju.

Na politično-upravnem polju je ostrina narodnega vprašanja preprečevala oziroma omejevala dorečeno prilagajanje inštitucij in jezikovnih odnosov ustavnim načelom in liberalnim nazorom. Spremembe lokalne volilne zakonodaje so ohranjale načelo cenzusa, tako da sestava deželnih zborov in mestnih svetov ni kazala ustreznih številcnih razmerij med narodi (v goriškem primeru so prevladovali v deželnem zboru Italijani, čeprav so sestavljali Slovenci dve tretjini prebivalcev območja). Na jezikovnem in šolskem področju so razvoj zavirali oblastni organi z italijansko večino, saj so preprečevali dosledno izenačevanje jezikov, ki so jih govorili v Primorju, dveh v deželi Goriško-Gradiščanski in v Trstu ter treh v Istri.

5.) V desetletjih pred prvo svetovno vojno se Slovenci in Italijani niso politično povezovali. Izjema je bil le goriški deželni zbor, v katerem je prihajalo do nenavadnih zavezništev med slovenskimi katoličani in italijanskimi liberalci. Take povezave so silile v občasna zavezništva slovenske liberalce in italijanske katoličane v deželnem zboru. Slednji so imeli na Goriškem moč zlasti na furlanskem podeželju, kjer je delovala furlanska ljudska stranka, katere voditelji so bili pozneje obtoženi avstrijakantstva. Poskus ustanovitve slovensko-italijanskih katoliških družb je na začetku sedemdesetih let propadel, prav tako ni spodbudilo povezav poznejše krščanskosocialno gibanje pri obeh narodih. Očitno je torej, da je sklicevanje na nacionalno pripadnost premagalo ideološke razloge. Ta težnja je bila še bolj očitna v Istri, kjer je bila katoliška ljudska stranka bližje nacionalističnim stališčem in kjer je bilo politično življenje zakoličeno v nasprotovanjih med italijansko stranjo, ki je želela ohraniti moc Italijanov v političnih inštitucijah in v šolskem sistemu, ter slovensko-hrvaškim taborom, ki je želel porušiti obstoječe stanje. V Primorju sta imela liberalni in tudi katoliški tabor v svoji sredini lastni, a med seboj sprti "nacionalni" stranki. Zato pa so se postavile trdnejše vezi v socialističnem gibanju, ki je bilo sicer internacionalistično usmerjeno, a je bilo na dunajskem kongresu leta 1897 organizirano na podlagi narodnega načela. Uveljavitev tega načela je zajezila asimilacijo slovenskih delavcev. Očitno je, da so obstajala trenja tudi med socialisti obeh narodnosti. Raznolikost pogledov, pogosto ostrih, se je pokazala tudi proti koncu prve svetovne vojne ob razpravah, kateri deželi naj pripada Trst, in razpravah o njegovi narodni identiteti.

Hrvaška zamisel o skupnem upiranju domnevni germanizaciji habsburške monarhije bi utegnila obroditi "jadranski sporazum" med narodi, ki živijo ob Jadranu, toda po mnenju Slovencev bi prisodila Italijanom tako obsežna vplivna območja, da bi to škodilo slovenskim koristim.

6.) Pomanjkanje slovensko-italijanskega dialoga in sodelovanja je tik pred izbruhom prve svetovne vojne globoko vplivalo na vzdušje v Trstu, a tudi, čeprav v manjši meri, v Istri in Gorici. Slovenci in Italijani so bili po večini zagledani v lastno nacionalno identiteto in niso zmogli občutka za skupno pripadnost okolju, iz katerega izhajata obe narodni skupnosti. Slovence je vnemala misel o Trstu kot pljučih slovenskega gospodarskega razmaha; poudarjali so njegovo osrednjo vlogo pri njihovem razvoju in čeravno je bilo slovensko prebivalstvo Trsta v manjšini, ga je bilo zaradi različne demografske sestave obeh mest več kot v Ljubljani.

Demografski vzpon, ki so ga doživljali, jih je navajal k misli, da bodo v Gorici v kratkem številčno prevladali. Podoben uspeh so si, čeprav dolgoročno, obetali tudi v Trstu. Večina italijanskega prebivalstva pa se je zatekala k politiki nepopustljive narodne obrambe, ki je stremela k ohranitvi nespremenjene italijanske podobe mesta. Medtem ko so se Slovenci ozirali po neposrednem zaledju, so se Italijani ozirali po širšem notranjem zaledju monarhije, pa tudi po kraljevini Italiji.

V italijanskem taboru je narodnjaštvo pri Ruggeru Timeusu preraslo v sicer manjšinski, a skrajni in radikalni nacionalizem, ki se je skliceval na kulturno in narodnostno poslanstvo mesta ter na imperativ gospodarskega prodora italijanstva na jadransko obmocje. Predstavnica italijanske moči v Trstu je bila liberalno-nacionalna stranka, v kateri je bil manjši del vezan za mazzinijevstvo, medtem ko je večji del videl neposredno vlogo iredentizma v obrambi italijanske identitete mesta in njegovih ustanov.

V napetem in razgretem ozračju so se pojavile tudi zamisli ljudi, ki so pripadali svetu kulture in delovali podobno kot pisci revije La Favilla iz predmarčne dobe. Gre za skupino okoli florentinske revije La Voce, ki je objavila pobude za sožitje med narodi in želela spoznati ter priznati večnacionalno stvarnost Trsta in njegove okolice. Pri tej reviji so sodelovali nekateri mladi Tržačani, med njimi tudi Scipio Slataper ter brata Carlo in Giani Stuparich. V nasprotovanju političnemu iredentizmu so svoj položaj označevali kot kulturni iredentizem in nameravali razvijati italijansko kulturo v soočanju in sodelovanju z južnoslovansko in nemško kulturo. Trst naj bi po njihovem postal kraj, kjer bi se srečevali različni narodi in civilizacije; njihova politična stališča so bila do 1914 podobna stališčem tržaških socialistov. Navsezadnje je v izdaji revije Voce izšel najbolj dozorel rezultat socialističnega mišljenja, Vivantejeva knjiga o jadranskem iredentizmu.

Pravega odziva na slovenski strani ni bilo, kot tudi ni bilo odmeva na Vivantejevo knjigo. Slovenci so bili še vedno močno podrejeni iskanju lastne identitete, zato se za iskanje tudi drugih identitet niso mogli odločiti. Le redki so bili, ki so zmogli premagati nacionalistične ovire, kot so n.pr. nekatere sodbe ob problemu ustanovitve tržaške univerze. Napetosti so bile prevelike in Slovencem je bila bližje južnoslovanska rešitev temeljnih kriznih problemov, ki so pretresali avstrijsko monarhijo tik pred začetkom prve svetovne vojne.

7.) S prvo svetovno vojno je postal program iredentizma sestavni del programa italijanske državne politike, čeprav ob prepričanju (trajalo je vsaj do pomladi leta 1918), da bo avstroogrska monarhija - resda ozemeljsko močno okrnjena - kljub vsemu preživela vojno. Še pred italijanskim vstopom v vojno se je italijanski diplomat Carlo Galli med svojim poslanstvom v Trstu po naročilu vlade sestal s slovenskimi predstavniki. Bilo je prvič, da se je s političnim vodstvom Slovencev pogovarjal predstavnik tuje države. Toda že s podpisom londonskega pakta (1915) je prevzela italijanska vlada program ekspanzionizma, ki je poleg narodnega načela upošteval še zemljepisne in strateške razloge. Splošna privrženost Slovencev avstrijski državi se je dodatno napajala ob objavljanju prvih vesti o imperialističnem aspektu londonskega pakta in ob rešitvah, ki jih je vseboval v zvezi z vzhodno mejo italijanske kraljevine, pa tudi zaradi ravnanja italijanskih vojaških oblasti na prvih zasedenih ozemljih. V odnosu do Slovencev je prinesel novosti poraz Italijanov pri Kobaridu, saj je obrodil politiko sporazumevanja med podjarmljenimi narodi Avstro-Ogrske, ki je dosegla svoj vrh na rimskem kongresu aprila 1918, ter v sporazumu z Jugoslovanskim odborom. Medtem ko se je privrženost habsburški monarhiji zdela vse bolj v protislovju s procesi notranjega razkrajanja avstrijske države, se je med Slovenci širilo načelo o pravici do samoodločbe ter zamisel o južnoslovanski vzajemnosti. Ob vojaškem razpletu in po njem je prišlo do polnega izraza nasprotje med slovensko in jugoslovansko tezo o "narodnostni" meji, ki je temeljila v naziranju, da sodijo mesta k podeželju, in ki se v bistvu ujema z italijansko-avstrijsko mejo iz leta 1866, ter italijansko tezo, ki se je zavzemala za geografsko in strateško mejo in ji je do veljave pomagala prevlada najradikalnejših tokov ob politično-psihološki potrebi, da bi javnemu mnenju postregla z otipljivimi znamenji ozemeljskih pridobitev, da bi zagotovila varno mejo mestom in istrski obali, ki so bila po večini italijanska, s tem pa upravičila ogromne žrtve, ki jih je terjala vojna.


Nazaj k kazalu



Naslednja stran


Tiskana izdaja je na
razpolago na naslovu:
Nova Revija d.o.o
Dalmatinova ulica 1
1000 Ljubljana - Slovenija
tel. +386 1 4334074 / 4334250
www.nova-revija.si
© 2004Web Design Studio djn
© 2001 Nova Revija d.o.o.