po pravici povedano ...



Pravno-zgodovinski priročnik za slovenščino v Italiji


Po predavanjih prof. Sama Pahorja na Tečaju preživetja za Slovence v Italiji (Opčine, november-december 2000) zapisala in uredila Gorazd Bajc in Martina Slavec.


Izdal in pripremil: Krožek PREMIK, Trst

s finančno pomočjo:


Trst, december 2001



 


UVOD

Pred vami je prirejena in dopolnjena vsebina Tečaja preživetja za Slovence v Italiji, ki ga je Krožek Premik organiziral novembra 2000 in na katerem je predaval prof. Samo Pahor. Tečaj smo priredili, zato da bi se čim širši krog pripadnikov manjšine lahko neposredno seznanil s pravico do uporabe slovenščine v javnosti in v odnosu z oblastmi, ki jim kot italijanskim državljanom slovenske narodnosti neoporečno pripada. Na koncu predavanj se je tudi na željo slušateljev porodila zamisel, da bi se njihovo vsebino strnilo v nek nazoren in praktičen priročnik.

Ta brošura je torej namenjena vsem, ki bi radi spoznali in razumeli tolikokrat izrečene in zapisane pojme manjšina, slovenščina, pravica, zakon, Italija, Evropa ipd., ki pa se večkrat zdijo le besede brez pomena in brez vsakršne povezave. Po pravici povedano, ni tako. Zato smo se odločili najprej zapisati osnovna pravno-zgodovinska dejstva, da bo vsakomur jasno, da človekove in manjšinske pravice niso nekaj izmišljenega in odvečnega. O njih je bilo govora že veliko stoletij, a šele v zadnjih desetletjih je prišlo do konkretnejših poskusov poštene obravnave tiste krhke dragocenosti, ki jo jezikovne in narodnostne manjšine predstavljajo. Menimo, da je uporaba materinega jezika v javnosti najboljši pokazatelj stopnje zaščite neke narodnostne skupnosti, obenem pa je to tudi osnovni način, s katerim se ohranja dostojanstvo in samospoštovanje pripadnika manjšine. In način, s katerim si Slovenci v Italiji lahko zagotovimo uresničenje že priznanih in zapisanih zakonitih pravic do uporabe slovenščine v odnosu z javno upravo in oblastmi, je ravno ta, da se jih redno poslužuje čim večje število ljudi. Prav zaradi tega je pomembno, da vam jih na straneh tega priročnika skušamo obrazložiti in predstaviti tudi nekaj postopkov, ki se jih lahko poslužujete pri njihovem udejanjanju.

Naj se v teh uvodnih besedah zahvalimo prof. Samu Pahorju za nazorna predavanja na lanskem tečaju in za nesebično in nenadomestljivo pomoč pri sestavi tega teksta. Iskrena hvala tudi tistim, ki so omogočili kritje materialnih stroškov za tiskanje, in sicer Uradu Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije in Zadružni Kraški Banki, ki je že pokazala dovzetnost za naše pobude.

Spoštovane bralke, spoštovani bralci, preden se lotite tega (zavedamo se) zahtevnega branja, naj odkrito povemo, da si ob izidu priročnika ne nadejamo, da bi se z njim stvarnost spremenila. Naša prava želja je pravzaprav ta, da bi čim več Slovencev v Italiji čutilo, da je izvajanje osnovnih človekovih pravic, med katere nedvomno spadajo tudi pravice narodnostnih in jezikovnih manjšin, nekaj povsem normalnega, legitimnega in tudi legalnega. Naš doprinos k temu je ta brošura.


Srečno!

Krožek Premik







1. ČLOVEKOVE PRAVICE

Človekove pravice so tiste, ki pripadajo vsakomur zato, ker je človek, ne glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugi prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino. Človekove pravice so predvsem pravice posameznika, čeprav je nekatere teh pravic mogoče uživati le skupno z drugimi (poroka, zbiranje in združevanje idr.).

1.1. OD SREDNJEGA VEKA DO SREDE 19. STOLETJA

Zgodovinske obravnave razvoja človekovih pravic se najpogosteje začnejo z listino angleškega kralja Ivana Brez zemlje iz leta 1215, ki je znana pod latinskim imenom Magna charta libertatum.Tudi naslednji dokumenti o človekovih pravicah so nastali v Angliji. Najprej leta 1679 Habeas Corpus Act in nato leta 1689 Bill of Rights.

Novo poglavje v razvoju človekovih pravic se začne leta 1776 z Virginia Declaration of Rights, ki jo je sprejela ustavodajna skupščina Virginije 12. 6. 1776. Ta deklaracija je vplivala na vse kasnejše, predvsem na izjavo o neodvisnosti Združenih držav Amerike z dne 4. 7. 1776 in na prvih deset popravkov v njeni ustavi iz leta 1787, ki so bili odobreni 15. 12. 1791.

V istem času je dozorela misel o temeljnih človekovih pravicah tudi v Evropi, kjer štejemo med predhodnike Tomaža Akvinskega (1224/25-1274), Francisca de Vitoria (1486?-1546), Huga Grotiusa (1583-1645) in Emmericha de Vattela (1714-1767).

Najbolj odmeven dokument o temeljnih človekovih pravicah je La déclaration des droits de l'homme et du citoyen (Deklaracija o pravicah človeka in državljana), ki jo je odobrila francoska narodna skupščina 26. 8. 1789. Njej je sledila 24. 6. 1793 nekoliko predelana deklaracija, ki je bila sprejeta v okviru nove francoske ustave, kjer je enakopravnost postavljena pred svobodo.


1.2. OD SREDE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE

Francoski deklaraciji o pravicah človeka in državljana sta vplivali na mnoge ustave, ki so nastale po marčni revoluciji leta 1848.

V tem duhu so nastala tudi pravila Slavjanskega društva, prvega slovenskega društva v Trstu, ki so na prvo mesto postavila "dvignjenje slavjanstva v Austriji po mogočnosti na narvišjo stopnjo izobraženja po vodilu slobode, enakosti in bratinstva" na drugo mesto pa "zagotovljenje in obrambo ustavnih naprav na potu enakih pravic vsih austrijanskih narodnosti".

Posebno zanimiv in za nas tudi posebno pomemben je avstrijski temeljni ali ustavni zakon z dne 21. 12. 1867, ki je v slovitem 19. členu zagotovil temeljne manjšinske pravice. Ta člen se glasi: "Vsi narodi države imajo enake pravice in vsak posamezni narod ima nedotakljivo pravico, da ohrani in neguje svojo narodnost in svoj jezik. Država zagotavlja enakost pravic vseh deželnih jezikov v šoli, v uradih in v javnem življenju. V tistih deželah, v katerih živijo različni narodi, morajo biti ustanove za javno izobrazbo urejene tako, da so vsakemu narodu na razpolago sredstva za izobrazbo v lastnem jeziku, brez dolžnosti, da se nauči drug deželni jezik."

To besedilo zahteva danes nekaj pojasnil:

1. Avstrijska zakonodaja ni poznala pojma manjšina, temveč je vsako jezikovno skupnost priznavala kot narod. Furlani pri nas in Ladinci na Tirolskem so se šteli za Italijane.

2. Kljub jasni določbi tega člena je bila nemščina de facto privilegiran jezik in državni uslužbenci so ga morali obvladati. Poleg nemščine pa so morali obvladati tudi "deželne jezike", ki so na Primorskem bili hrvaščina, italijanščina in slovenščina.

Na mednarodni ravni zabeležimo v tem času prizadevanja za jamstvo človekovih pravic v dejavnosti Društva narodov. Sprejeti so bili dogovori o varstvu nekaterih temeljnih človekovih pravic v vojnih razmerah z Ženevsko konvencijo (1864), s prvo Haaško konvencijo (1899) in drugo Haaško konvencijo (1907) ter z Ženevsko konvencijo (1929).


1.3. PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

Zlo, ki ga je povzročila druga svetovna vojna, je bilo spodbuda za nove pristope k pravnemu varstvu človekovih pravic tako na mednarodnem področju kot v notranji ureditvi posameznih držav.

Za mednarodno področje je treba povedati, da imamo sistem postopnega uvajanja ukrepov. Najprej pride do deklaracije, ki je dokument načelnega značaja, nato do konvencije, ki je dokument pravnega značaja. Konvencije navadno predvidevajo nadzorstvo nad izvajanjem, nekatere konvencije pa predvidevajo tudi možnost, da se posameznik pritoži zaradi kršitev njenih določil.

Za človekove pravice smo dobili že 10. 12. 1948 Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (Dichiarazione universale dei diritti dell'uomo). Generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) takrat ni sprejela predlogov Sovjetske zveze in Jugoslavije, da bi v deklaracijo vnesli tudi člen o manjšinah, pač pa so izglasovali resolucijo Usoda manjšin (217 (III) C: Fate of minorities), ki priporoča ureditev tega vprašanja. Tako imamo v Splošni deklaraciji samo pasivno zaščito manjšin , ko 2. člen jamči uživanje pravic in svoboščin "ne glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino".

Posebej se na pasivno varstvo manjšin nanaša tudi Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (Convenzione per la prevenzione e la punizione del crimine di genocidio), ki opredeljuje genocid kot dejanje "storjeno z namenom, da se do kraja ali delno uniči, kaka narodna, etnična, plemenska ali verska skupnost". Nov korak na področju pasivnega varstva je bila Deklaracija Združenih narodov o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (Dichiarazione delle Nazioni Unite sull'eliminazione di tutte le forme di discriminazione razziale), ki jo je Generalna skupščina OZN izglasovala 20. 11. 1963.

Na tem področju je bila izredno hitro, že 21. 12. 1965, odobrena Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (Convenzione internazionale sull'eliminazione di tutte le forme di discriminazione razziale/International Convention on the elimination of All Forms of Racial Discrimination). Italija je ratificirala to konvencijo, ki je stopila v veljavo 4. 1. 1969, šele z zakonom št. 654 z dne 13. 10. 1975 (Gazzetta ufficiale n. 337, 23. 12. 1975). Za nas je pomemben zlasti prvi člen, ki opredeljuje pojem rasne diskriminacije na sledeči način: "kakršnokoli razlikovanje, izključevanje, omejevanje ali dajanje prednosti na temelju rase, barve kože, rojstva ali narodnostnega ali etničnega porekla".

Organizacija združenih narodov in človekove pravice


V Ekonomsko socialnem svetu OZN je bila 16. 2. 1946 ustanovljena Komisija za človekove pravice, znotraj katere je bila 21. 6. 1946 ustanovljena Podkomisija za preprečevanje diskriminacije in za varstvo manjšin, ki je bila leta 1999 preimenovana v Podkomisijo za pospeševanje in varstvo človekovih pravic.

Velik korak naprej je bil storjen z ustanovitvijo Odbora za človekove pravice na osnovi 28. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (23. 3. 1976). Temu odboru morajo države, ki so pristopile k paktu, poročati o izvajanju njegovih določil, druge države podpisnice pa se lahko pritožijo zaradi kršitve določil s strani tretje države. Po fakultativnem protokolu se lahko pritožijo zaradi kršitve s paktom zajamčenih pravic tudi posamezniki. Odbor zaseda enkrat letno v New Yorku in dvakrat letno v Ženevi. Drugi velik korak naprej je bil storjen 5. 4. 1994 z imenovanjem Visokega komisarja za človekove pravice, s sedežom v Ženevi.

Spletne strani OZN o človekovih pravicah: www.un.org/rights

Visokega komisarja za človekove pravice dobimo na: www.unhcr.ch


Do konvencij, ki bi obravnavale izrecno človekove pravice, je prišlo šele leta 1966. Generalna skupščina OZN je 16. 12. tega leta izglasovala Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Patto internazionale relativo ai diritti economici, sociali e culturali/International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights), in je stopil v veljavo 3. 1. 1976, ter Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (Patto internazionale relativo ai diritti civili e politici/International Covenant on Civil and Political Rights), ki je stopil v veljavo 23. 3. 1976. Italija je ratificirala ta dva pakta sorazmerno zgodaj z zakonom št. 881 z dne 25. 10. 1977 (Gazzetta ufficiale, n. 333, 7. 12. 1977).

Obadva pakta potrjujeta jamstvo pasivnega varstva manjšin, ki smo ga zasledili že v 2. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah (10. 12. 1948). Vendar zgoraj omenjeni Pakt o državljanskih in političnih pravicah v 27. členu predvideva še posebna jamstva za narodnostne, verske ali jezikovne manjšine: "V državah, v katerih živijo narodnostne, verske ali jezikovne manjšine, ne smejo biti njihovim pripadnikom vzete pravice, da imajo skupaj z drugimi člani svoje skupine posebno kulturno življenje, da manifestirajo in izpovedujejo svojo lastno vero ali da govorijo v svojem lastnem jeziku".

Ta pakt je za nas posebno pomemben, ker je v njem pravica do rabe lastnega jezika obravnava kot državljanska in politična pravica, in je zato tudi v Italiji predvidena posebna kazen, če pride do njene kršitve. V obeh paktih je predvideno periodično poročanje držav o izvajanju sprejetih ob-veznosti. 41. člen Pakta o državljanskih in političnih pravicah pa navaja tudi možnost, da se država članica pritoži, če se druga država članica ne drži sprejetih obveznosti. Fakultativni protokol glede Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Protocollo facoltativo riguardante il Patto internazionale relativo ai diritti civili e politici) omogoča tudi posameznikom, da se pritožijo zoper kršitev s paktom zajamčenih pravic. Pritožbo je treba nasloviti na Odbor za človekove pravice, ki je bil ustanovljen z 28. členom pakta.

Še ugodnejši so pogoji za pritožbo, ki jih nudi 4. 11. 1950 v Rimu podpisana Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je nastala v okviru Sveta Evrope. Ta konvencija določa v 14. členu sledeče: "Uživanje pravic in svoboščin določenih s to konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine".

Svet Evrope

Med organizacijami, ki so bile ustanovljene za tesnejše povezovanje zahodnoevropskih držav, je tudi Svet Evrope, ki je bil ustanovljen 5. 5. 1949. Vanj je vključenih 44 držav, njegov sedež je v Strasburgu.

S konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila podpisana 4. 11. 1950 in je stopila v veljavo 3. 9. 1953, je bil postavljen temelj za stvarno varstvo človekovih pravic. Člen 29 je predvidel ustanovitev Evropske komisije za človekove pravice (1954) in Evropsko sodišče za človekove pravice (1959). Konvencija je bila kasneje dopolnjena z več protokoli, od katerih je 11. (podpisan 11. 5. 1994, stopil v veljavo 1. 11. 1998) ukinil Evropsko komisijo za človekove pravice. Več o Evropskem sodišču za človekove pravice na: www.echr.coe.int.

V 90. letih je Svet Evrope ustanovil še 2 organa, ki se ukvarjata s člo-vekovimi pravicami. Najprej je ustanovil (9. 10. 1993) Evropsko komisijo proti rasizmu in nestrpnosti, kasneje (7. 5. 1999) pa še Urad komisarja za človekove pravice. Glej: www.coe.int.

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope deluje od 10. 8. 1949. Več na naslovu stars.coe.fr.


Precej pozno se je spomnil na to vprašanje tudi Evropski parlament, ki je 12. 4. 1989 izglasoval Deklaracijo o temeljnih pravicah in svoboščinah.

Prizadevanje za pospeševanje in varstvo človekovih pravic je dobilo najvišje pooblastilo z Deklaracijo o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organov za pospeševanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Dichiarazione sul diritto e sulla responsabilita' dei singoli, dei gruppi e degli organi della societa' di promuovere e protegere i diritti dell'uomo e le liberta' fondamentali universalmente riconosciuti), ki jo je Generalna skupščina OZN odobrila z resolucijo A/RES/54/144 z dne 8. 3. 1999.



2. MANJŠINSKE PRAVICE


Manjšinske pravice so posebne pravice, ki omogočajo pripadnikom manj številnih skupnosti, da preživijo in ohranijo značilnosti, po katerih se razlikujejo od večine prebi-valstva. Te pravice so v znatni meri pravice skupnosti (kolektivne pravice), številne pa so tudi pravice posameznika (individualne pravice).

2.1. DO DRUGE SVETOVNE VOJNE

Zgodovinske obravnave razvoja manjšinskih pravic se običajno začenjajo z Vestfalsko mirovno pogodbo, ki je bila podpisana 24. 10. 1648 v Munstru in je priznala svobodo verskim manjšinam. Versko svobodo so zagotavljali tudi Pariška mirovna pogodba z dne 30. 3. 1856 in sklepi berlinskega kongresa (13.6.-13.7.1878).

Drugače manjšine v glavnem niso bile priznane ali pa so uživale enakopravnost kot narodi v večnarodni državi, kot smo videli v primeru Avstrije. V Švici so bili do leta 1938 "nacionalni" in uradni jeziki (za stike z zvezno vlado) nemščina, francoščina in italijanščina, od takrat dalje pa je "nacionalni" jezik tudi retoromanščina.

Mednarodne pogodbe se ukvarjajo z narodnimi manjšinami v glavnem od prve svetovne vojne dalje, ko so zmagovite države predpisale varstvo manjšin poraženim državam oziroma novonastalim državam. Tako je predpisano varstvo manjšin v pogodbi s Poljsko, z Avstrijo, s Češkoslovaško, z Bolgarijo, z Romunijo, z Madžarsko, s Turčijo in tudi v pogodbi z dne 12. 11. 1920 s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (člen 7). Varstvo je bilo v tem primeru predvideno samo za italijansko manjšino v Jugoslaviji, ne pa za hrvaško in slovensko manjšino v Italiji. V primeru Grkov in Turkov na obalah Egejskega morja so delno rešili vprašanje z množičnimi preselitvami (1923).

Nadzor nad izvajanjem vseh teh zagotovil je prevzelo Društvo narodov, ustanovljeno 28. 4. 1919, oziroma njegov Svet. Manjšine so zahtevale ustanovitev posebne manjšinske komisije, ki ni bila mogoča brez pristanka držav podpisnic mirovnih pogodb. Ker to ni uspelo, je Svet sklenil, da bo sprejemal peticije posameznih pripadnikov manjšin. Za vsako peticijo so določili odbor treh članov Sveta, da jo preuči. Čeprav je več držav sprejelo pristojnost Sveta za varstvo manjšin, njegovi posegi večinoma niso bili učinkoviti. Tako je prišlo do pobude, da se manjšine same organizirajo in 14. 9. 1925 je bilo v Ženevi prvo srečanje predstavnikov manjšin, na katerem je bil ustanovljen Kongres evropskih narodnosti (Konferenca organiziranih narodnih skupin evropskih držav), ki je deloval vse do leta 1939. Kongresu je predsedoval dr. Josip Wilfan (Trst 1878 - Beograd 1955); z njim je veliko sodeloval dr. Engelbert Besednjak (Gorica 1894 - Trst 1968).


2.2. PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

Izkušnje iz obdobja med obema svetovnima vojnama in med drugo svetovno vojno so vsaj ponekod povečale občutljivost za varstvo manjšin, kot bomo videli pri primeru Italije v naslednjem poglavju. Ta občutljivost pa ni bila toliko razširjena, da bi v Generalni skupščini OZN prodrl predlog Jugoslavije in Sovjetske zveze, da se v Splošno deklaracijo o pravicah človeka postavi tudi varstvo manjšin.

V našem primeru je Mirovna pogodba med Italijo ter združenimi in pridruženimi silami, ki so jo podpisali 10. 2. 1947 v Parizu, določila, da se v 7. členu Stalnega statuta Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) imenuje za uradna jezika italijanščino in slovenščino, medtem ko naj bi bodoča ustava sama določila, kdaj naj se tudi hrvaščina uporablja kot uradni jezik. V coni B so jugoslovanske oblasti že 14. 9. 1947 z odlokom Istrskega okrožnega ljudskega odbora določile, da so uradni jeziki italijanščina, slovenščina in hrvaščina. Medtem ko je Zavezniška vojaška uprava (ZVU) v coni A STO šele 2. 9. 1949, in sicer z ukazom št. 183, potrdila, da je uradni jezik italijanščina in da je slovenski jezik mogoče uporabljati le v občinah Devin-Nabrežina, Dolina, Repentabor in Zgonik.

Že 21. 6. 1946 je Ekonomski in socialni svet OZN ustanovil znotraj Komisije za pravice človeka (16. 2. 1946), Podkomisijo za preprečevanje diskriminacije in za varstvo manjšin (Sottocommissione per la prevenzione della discriminazione e per la protezione delle minoranze).

Po resoluciji o Usodi manjšin (1948), ki ureditev manjšinskega vprašanja le priporoča, je bilo potrebnih nekaj desetletij preden je prišlo do stvarnega napredka. Šele leta 1971 je Podkomisija za preprečevanje diskriminacije in za varstvo manjšin dala spodbudo za posebno študijo o tem vprašanju. Poročevalec je bil italijanski profesor prava Francesco Capotorti, katerega poročilo je spodbudilo Podkomisijo, da je 31. 8. 1977 z resolucijo 5 na 30. zasedanju Generalne skupščine OZN opozorila na vprašanje. Na naslednjem zasedanju Komisije za človekove pravice je Jugoslavija 2. 3. 1978 predložila osnutek deklaracije o manjšinah (E/CN4/L1367/Rev.1), ki pa ni bila odobrena.

Končno je leta 1979 izšlo Capotortijevo poročilo (E/CN4/Sub. 2/384/Rev.1), Poročilo o pravicah pripadnikov etničnih, verskih in jezikovnih manjšin (Study on the Rights of Persons Belonging to Ethnic, Religious and Linguistic Minorities). Capotorti je bil zelo nasproten kolektivnim pravicam manjšin, češ da gre za pravice posameznikov, in to gledanje je prevladalo, ko je 18. 2. 1992 Generalna skupščina OZN izglasovala Deklaracijo o pravicah oseb, ki pripadajo narodnim ali etničnim, verskim in jezikovnim manjšinam (Dichiarazione dei diritti delle persone appartenenti a minoranze nazionali o etniche, religiose e linguistiche). Pot do konvencije utegne biti še zelo dolga.

Medtem je bilo nekaj več napredka v Evropi. Z vprašanjem manjšinskih pravic se je ukvarjal Svet Evrope in njegova Parlamentarna skupščina ter Evropski parlament. Ta že vrsto let izglasuje resolucije o tem vprašanju, vendar stvarnih dosežkov še ni videti. Parlament je odobril 16. 3. 1981 resolucijo, ki jo je predložil poslanec Gaetano Arfé, 30. 10. 1987 resolucijo, ki jo je predložil poslanec Kuijpers, in 9. 2. 1994 resolucijo, ki jo je predložil poslanec Killilea. Razprava v Evropskem parlamentu je imela leta 1982 kot stranski učinek ustanovitev Evropskega urada za manj razširjene jezike (European Bureau for Lesser Used Languages), ki naj bi spodbujal delovanje evropskih organov pri varstvu manjšin in pospeševal medsebojno spoznavanje pripadnikov manjšin.

Evropski urad za manj razširjene jezike

Urad je bil ustanovljen leta 1982, leta 1984 je dobil sedež v Dublinu, od leta 1992 pa ima sedež v Bruslju. Predsednik upravnega sveta je Bojan Brezigar. V 13 državah članicah ima svoje odbore. Več o uradu izvemo na spletni strani: www.eblul.org

Evropska zveza je v glavnem stvarno gluha za manjšinske pravice in njihovo urejanje prepušča na osnovi načela subsidiarnosti svojim članicam. Tudi za kršitve teh pravic se ne zmeni, čeprav je njihova kršitev obenem kršitev vsaj dveh temeljnih načel zveze, in sicer načela pravne države in načela varstva človekovih pravic. To gluhost je zveza pokazala tudi ob odobritvi listine Evropske zveze o temeljnih pravicah, ki le okvirno obravnava spoštovanje jezikovne in kulturne raznolikosti.

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope pa je izdelala dva dokumenta o pravicah manjšin:

1. Evropsko listino za regionalne ali manjšinske jezike (Carta europea per le lingue regionali o minoritarie), ki je bila odobrena 5. 11. 1992, vendar jo je do 9. 11. 2000 podpisalo šele 24 držav od 41, ratificiralo pa jo je samo 11 držav, med katerimi ni Italijanske rapublike;

2. Okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin (Convenzione quadro per la protezione delle minoranze nazionali), ki je bila odobrena 1. 2. 1995 in jo je do 9. 11. 2000 podpisalo že 37 držav od 41, ratificiralo pa kar 29 držav članic, med katerimi tudi Italija (28. 8. 1997, št. 302).

Ta slednja ima dva izredno pomembna člena. 1. člen okvirne konvencije določa: "Varstvo narodnih manjšin ter pravic in svoboščin pripadnikov teh manjšin je sestavni del mednarodnega varstva človekovih pravic in kot tako spada v okvir mednarodnega sodelovanja." ("La protezione delle minoranze nazionali e dei diritti e delle liberta' delle persone appartenenti a queste minoranze e' parte integrante della protezione internazionale dei diritti dell'uomo e in quanto tale rientra nella portata della cooperazione internazionale"). Te besede so izredno pomembne, ker obravnavajo prizadevanje za uveljavitev manjšinskih pravic podobno kot deklaracija Generalne skupščine OZN z dne 8. 3. 1999.

22. člen okvirne konvencije se glasi: "Nič v tej konvenciji se ne razlaga, kot da omejuje ali krati človekove pravice in temeljne svoboščine, ki se lahko zagotovijo po zakonih katerekoli pogodbenice ali po katerem koli sporazumu, ki to pogodbenico zavezuje" ("Nessuna disposizione della presente Convenzione quadro sara' interpretata nel senso di limitare o di pregiudicare i diritti dell'uomo e le liberta' fondamentali eventualmente riconosciuti dalle leggi delle Parti Contraenti o a norma di ogni altra convenzione di cui una Parte contraente e' parte"). To besedilo je izredno pomembno, ker potrjuje vse pravice, ki v konvenciji sicer niso zapisane, a izhajajo iz italijanske ustave in njenih zakonov ali iz Posebnega statuta in Osimske pogodbe.

Evropska zveza

Razvila se je iz vrste pobud gospodarskega značaja, katerih prva naj bi bila carinska zveza med Belgijo, Nizozemsko in Luksemburgom, ki je začela delovati 1. 1. 1948. Še isto leto je nastala Evropska organizacija za gospo-darsko sodelovanje (OECE) toda za pravi začetek nastajanja Evropske zveze je mogoče šteti šele ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo (CECA) 18. 4. 1951, kot pravo predhodnico zveze pa štejemo Evropsko gospodarsko skupnost (CEE) 25. 3. 1957 in je 19. 3. 1958 dobila svojo parlamentarno skupščino, sestavljeno iz delegacij parlamentov držav članic.

Velik organizacijski korak naprej predstavlja združitev CEE, CECA in Euratoma, do katere je prišlo 8. 4. 1964. Do leta 1978 je bilo v rabi ime Evropske skupnosti, od tega leta dalje pa ime Evropska skupnost.

Velik politični korak naprej je bila uvedba neposredno izvoljenega parlamenta (1979) namesto dotedanje parlamentarne skupščine. Končno se je z maastrichtsko pogodbo (7. 2. 1992) Evropska skupnost preobrazila v Evropsko zvezo (EZ). Glavni organi EZ so Evropska komisija, Evropski svet (svet državnih poglavarjev in predsednikov vlad), Svet EZ (svet ministrov) in Evropski parlament. V EZ je 15 držav, med tem ko je pridruženih držav (kandidatk za sprejem) 14.

Več o Evropskem svetu in Svetu EZ izvemo na: www.europa.eu.int,
več o Evropski komisiji: www.europa.eu.int/comm/index_it.htm,
več o Evropskem parlamentu: www.europarl.eu.int

Treba je pripomniti, da je po koncu blokovske politike za vsako novo članico postala pogoj za pridružitev tako k Evropski zvezi kot k Svetu Evrope stopnja varstva manjšin, kakršnega sama "Evropa" ne pozna.

Organizacija za varstvo in sodelovanje v Evropi (OVSE) je leta 1992 določila mesto Visokega komisarja za narodne manjšine s sedežem v Haagu, ki naj bi se ukvarjal z zgodnjim preprečevanjem etničnih napetosti.

Srednjevropska pobuda (Iniziativa centroeuropea) je 19. 11. 1994 v Turinu odobrila listino o varstvu manjšinskih pravic (CEI), ki pa ne prinaša nič novega. V okviru te organizacije obstaja tudi Delovna skupina za manjšine, vendar si verjetno od nje ni obetati kaj posebnega.


Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE)

Konferenca za varnost in sodelovanje v Evropi, ki je nastala leta 1973 in izdelala svoj temeljni dokument leta 1975 (Helsinki), se je leta 1994 spremenila v OVSE. Od začetnih 39 držav je število članic naraslo na 55. Od leta 1991 ima parlamentarno skupščino, leta 1992 pa je bil postavljen Visoki komisar za narodne manjšine. Tajništvo ima sedež na Dunaju, parlamentarna skupščina v Kopenhagnu, Visoki komisar za narodne manjšine pa v Haagu.
O organizaciji: www.osce.org, o visokem komisarju pa: www.osce.org/hcnm

Srednjeevropska pobuda
Osnovali so jo na sestanku zunanjih ministrov Italije, Avstrije, Madžarske in Jugoslavije 11. 11. 1989 v Budimpešti. S pridružitvijo Češkoslovaške republike (1. 8. 1990) je dobila ime Pentagola preimenovana v Heksagonalo in marca 1992 je dobila svoje sedanje ime. Do konca leta 2000 je število članic naraslo na 17. V okviru organizacije deluje parlamentarna skupščina, med delovnimi skupinami pa obstaja delovna skupina za manjšine. Izvršilno tajništvo ima svoj sedež v Trstu. Več na strani: www.ceinet.org







1. DO LETA 1918


1.1. SARDINSKO KRALJESTVO 1720-1861

Vojvodina Savoja je postala v 16. stoletju uradno dvojezična dežela, ker so jo sestavljale Savoja in Aosta s francoščino kot uradnim jezikom (1561) in Piemont z italijanščino kot uradnim jezikom. S pridobitvijo Sardinije (1720) in povišanjem v Sardinsko kraljestvo je pridobila znatno število prebivalstva, ki se ni prepoznavalo niti v francoščini niti v italijanščini, ki je bila leta 1764 uvedena na Sardiniji kot uradni jezik. Francoščina je kot jezik vladarske hiše, savojskega in aostanskega plemstva ter jezik mednarodne veljave imela pomemben položaj tudi v Piemontu. Statut (ustava), ki ga je Carlo Alberto izdal 4. 3. 1848, je v 62. členu predpisal italijanščino kot uradni jezik parlamenta, vendar je dopustil tudi rabo francoščine. Zakon št. 1371 z dne 23. 6. 1854 je predvideval izdajanje uradnega lista tudi v francoskem jeziku, zakon št. 3725 z dne 13. 11. 1859 pa je predvideval pouk v francoščini v občinah, v katerih se ta jezik govori.

V Aosti in v Piemontu je v nekaterih gorskih dolinah ob meji s Švico živelo prebivalstvo nemškega jezika, ki ga zaradi izvora v švicarskem kantonu Wallis imenujemo Walser.

Ko se je v prvi polovici 19. stoletja začela razvijati zamisel o zedinjenju Italije, se je razvilo pojmovanje naroda kot prebivalstva istega jezika, ki ga od drugih narodov ločijo naravne meje (Progetto di costituzione per l'Italia fatta libera ed indipendente iz leta 1835). V Sardinskem kraljestvu pa so se že začeli pripravljati na nove osvojitve in leta 1845 so v Turinu izdali knjigo s naslovom Le Alpi che cingono l'Italia considerate militarmente. V njej je razvita teorija o "naravni" meji na alpskem razvodju in Alpe so potegnjene do vzpetin severovzhodno od Reke.

V skladu s takim mišljenjem je Sardinsko kraljestvo s pogodbo z dne 24. 3. 1860 odstopilo Franciji Savojo in Nizzo, ker sta na drugi strani Alp in sta francoskega jezika. To je bilo potrjeno s plebiscitom 15. 4. 1860. To dejanje je ošibilo položaj francoščine v predelih, ki so ostali v Sardinskem kraljestvu.



1.2. KRALJEVINA ITALIJA

Pridobitev novih ozemelj, ki je bila osnova za preimenovanje države v kraljevino Italijo (17. 3. 1861), je izredno razširila področje, na katerem je bila v rabi italijanščina in je po-tisnila francoščino v še bolj podrejen položaj. Po izračunu jezikoslovca Tullia De Maura pa je ob nastanku italijanske države obvladalo italijanščino ali "latinščino iz Firenc" komaj 2,5% prebivalcev.

Takoj je prišlo do javnih nastopov proti uradni rabi francoščine in že leta 1861 je Giovenale Vegezzi Ruscalla izdal knjižico Diritto e necessita' di abrogare il francese come lingua ufficiale in alcune valli della provincia di Torino (Aosta je bila v turinski pokrajini do začetka leta 1927).

Po izgonu francoščine iz javne uprave, so jo začeli ukinjati v šolah. Leta 1879 so jo ukinili v licejih, leta 1911 so jo poučevali le v osnovnih šolah in to samo še eno uro dnevno. Leta 1912 je T.Tibaldi v Turinu izdal knjižico z naslovom Il trionfo dell'idioma gentile nella valle d'Aosta.

Tudi uporabo nemščine so začeli krčiti. Nekaj ur osnovnošolskega pouka se je ohranilo do leta 1915, a le v krajih, kjer je bilo nemško prebivalstvo izjemno močno prisotno, se pravi v Piemontu in dolini Aoste.

Z vojno proti Avstriji 1866 je Italija pridobila Benečijo in 22.11. istega leta je Giornale di Udine objavil uvodnik o tem, kako je treba iztrebiti Slovence.

Italijanska država je že pri prvem popisu leta 1861 spraševala prebivalstvo po jeziku, prav tako v letih 1901, 1911 in 1921, a je že od vsega začetka zapisala, da ta podatek nima nobenega političnega pomena.

Ob napovedi vojne (1915) Avstro-Ogrski in Nemčiji so zatrli pouk nemščine, čeprav Walserji niso imeli s tema državama nobene zveze.


2. V LETIH 1918-1945

Obdobje po prvi svetovni vojni ne bomo posebej obravnavali, saj dobro vemo, kakšno je bilo ravnanje Italije do Slovencev in Hrvatov, pa tudi do Nemcev. Naj povemo, da so se proti koncu tega obdobja Italijani lotili tudi francoskih krajevnih imen. Kraljevi odlok št. 752 z dne 12. 4. 1937 je ukinil imena trinajstih občin in dveh vasi v turinski pokrajini, kraljevi odlok št. 1442 z dne 22. 7. 1939 je ukinil imena dvaintridesetih občin v aostanski pokrajini, leta 1940 pa so z dvema kraljevima dekretoma (št. 249 z dne 29. 3. in št. 912 z dne 21. 6.) ukinili še imena šestih občin v pokrajini Cuneo.

Med francosko govorečimi se je že od začetka 20. stoletja pojavilo organizirano nasprotovanje izrinjanju francoščine, po 8. 9. 1943 pa se je francosko prebivalstvo organiziralo tudi vojaško in 19. 12. 1943 so njihovi predstavniki podpisali v Chivassu listino (Carta di Chivasso), ki je zelo pomembna za povojni razvoj manjšinskega vprašanja.



3. V LETIH 1945-1947

Italijanski politiki so razumeli, da s politiko raznarodovanja ne bo šlo več naprej. Aosto in manjše področje v Liguriji je zasedla francoska vojska, ki se je sicer kmalu umaknila preko meje, toda bilo je neizpodbitno, da bodo samo hitre koncesije manjšinam uspele preprečiti najhujše. Tako so že 7. 9. 1945 podelili z zakonodajnim odlokom kraljevega namestnika št. 545 avtonomijo Dolini Aosti, istega dne pa so z odlokom št. 546 podelili gospodarske in davčne olajšave. Naslednje leto so z zakonodajnim odlokom št. 365 z dne 11. 11. uredili tudi šolstvo.

Tudi na Južnem Tirolskem so pohiteli in z zakonodajnim odlokom kraljevega namestnika št. 825 z dne 22. 12. 1945 uredili vprašanje rabe nemškega jezika v odnosih z oblastmi. Naslednje leto pa se je predsednik italijanske vlade Alcide De Gasperi 5. 9. sestal s predsednikom avstrijske vlade Karlom Gruberjem v Parizu in se z njim dogovoril o pravicah, ki jih bo Italija zagotovila nemški manjšini na Južnem Tirolskem.

Nato je vprašanje varstva manjšin prešlo v ustavodajno skupščino. Precejšnjo vlogo je verjetno odigrala že omenjena Carta di Chivasso, 19. 12. 1943 sestavljeni avtonomistični manifest pripadnikov frankofonskega osvobodilnega gibanja. Ker je ta listina zagovarjala široko upravno in politično avtonomijo, ki naj bi avtomatično zavarovala frankofonsko manjšino, se je v ustavodajni skupščini uveljavila misel, da je za varstvo manjšin potrebna ustanovitev avtonomnih dežel. Nasprotniki pa so hoteli odvzeti ta argument zagovornikom avtonomnih dežel in so 22. 7. 1947 predlagali poseben člen, ki je v končni redakciji ustave postal 6. člen. Kljub temu so člani ustavodajne skupščine še naprej tesno povezovali avtonomijo dežel z varstvom manjšin.

Treba pa je reči, da je bila ustavodajna skupščina hudo ozkosrčna in gluha do varstva nekaterih manjšin. O Albancih, Grkih, Hrvatih, Kataloncih in Okcitancih so bili mnenja, da so že dovolj integrirani, in da bi bilo zato neprimerno zagotavljati kakršnokoli varstvo. Isti argument so rabili za Beneške Slovence, ki so na plebiscitu leta 1866 skoraj vsi glasovali za priključitev k Italiji, v prvi svetovni vojni pa je bil alpinski bataljon iz Nadižke doline edina enota italijanske vojske, ki ni imela nobenega dezerterja itd. Slovenci v Kanalski dolini so jim bili povsem neznani.

Niti frankofonsko prebivalstvo valdeških dolin v Piemontu, katerih predstavniki so bili med avtorji in podpisniki Chivaške listine, ni bilo deležno nobene avtonomije in nobenega varstva. O Furlanih, med katerimi je bilo takrat močno avtonomistično gibanje, ni bilo govora, enako ne o Sardincih.

Statuti avtonomih dežel so bili odobreni z ustavnimi zakoni, ki so pravi nestvori. Sicilski statut je v bistvu ostal tisti iz leta 1945 in albanske manjšine sploh ne omenja. Sardinski ne obravnava niti večinskih Sardincev niti katalonske manjšine. Aostanski statut ne obravnava nemške manjšine. Južnotirolski statut ne obravnava nemške manjšine na Tridentinskem, ki ne meji na bocensko pokrajino, Ladince pa priznava samo v bocenski pokrajini.

Ker so ustanovitev naše avtonomne dežele odložili do ponovne pridobitve Trsta, je 10. prehodna določba ustave predpisala takojšnje izvajanje 6. člena ustave. Čeprav določba uporablja samostalnik minoranza v množini, je iz razprave v ustavodajni skupščini razvidno, da bi varstvo pripadalo samo kaki 9.000 Slovencem v goriški pokrajini. Kaj so Goričani dobili, dobro vemo. Tudi če bi sprejeli teorijo, da Beneški Slovenci nimajo nobene pravice kot jezikovna manjšina, ker so že itak zvesti državljani, je povsem nesprejemljivo, da se ne prizna nobene pravice Slovencem v Kanalski dolini, ki leta 1866 niso glasovali za priključitev k Italiji in se v prvi svetovni vojni niso zvesto vojskovali za Italijo.




4. V LETIH 1948-1961

Ustava je stopila v veljavo 1. 1. 1948 in 26. 2. so bili izglasovani ustavni zakoni, s katerimi so bili odobreni statuti avtonomnih dežel: z zakonom št. 4 statut doline Aoste, ki obravnava varstvo manjšine v členih od 38. do 40., z zakonom št. 5 statut Tridentinskega in Zgornjega Poadižja ali Južne Tirolske, ki obravnava varstvo manjšin v členih od 84. do 87. Iz tega logično izhaja, da bi za takojšnje izvajanje določil 6. člena ustave morali v istem času izdati ustavni zakon za manjšine v deželi Furlaniji-Julijski Benečiji, ki bi urejal rabo slovenskega jezika v odnosih z oblastmi in v toponomastiki ter šolstvo v slovenskem jeziku. Tega niso storili ne takrat in niti pozneje.

4.1. NOVE OBVEZNOSTI

Italija je s Spomenico o soglasju, ki je bila parafirana v Londonu 5. 10. 1954, dobila upravo večjega dela cone A nekdanjega STO in se obenem obvezala, da bo izvajala določila Posebnega statuta, ki je bil tedaj podpisan.

2. člen Posebnega statuta določa enakopravnost pripadnikov manjšin s pripadniki večin na šestih točkah, od katerih je posebej pomembno peta, ki obravnava rabo manjšinskega jezika.

3. člen prepoveduje hujskanje k narodnostni in rasni mržnji in predpisuje kaznovanje takega ravnanja.

4. člen jamči varstvo na področju tiska, kulture in šolstva in zagotavlja hitro pravno ureditev manjšinskega šolstva.

5. člen v treh odstavkih urejuje pravico do rabe manjšinskega jezika.

6. člen jamči enakopravnost na področju gospodarstva.

7. člen prepoveduje spremembo upravnih enot z namenom, da se spremeni njihov narodnostni ustroj.

8. člen ustanavlja mešani odbor, ki naj bi skrbel za spoštovanje določil ostalih členov.

Iz besedila statuta je razvidno, da je italijansko stran motila predvsem vidljivost slovenske manjšine. Zato je postavila zahtevo, da se omeji pravico do dvojezičnih napisov na javnih zgradbah in do dvojezičnih imen naselij samo na ozemlje občin, v katerih vsaj ena četrtina prebivalstva pripada manjšini. Da bi to pravico uveljavila vsaj v delu tržaške občine, je jugoslovanska stran predlagala, da se v občini Trst zagotovi to pravico v volilnih okrajih, v katerih vsaj ena četrtina prebivalstva pripada manjšini.

Italijanski vladi je prijala teza o neugasli italijanski suverenosti na STO in je zato podpirala rešitev o začasni razmejitvi med Italijo in Jugoslavijo. V tej luči je zato postavila na čelo Tržaškega ozemlja Generalnega vladnega komisarja, ki je imel oblast vlade in bivše zavezniške vojaške uprave, torej tudi zakonodajno oblast. Italijanski zakoni, ki so izšli po 8. 9. 1943, so veljali na Tržaškem ozemlju samo, če je Generalni vladni komisar z lastnim odlokom raztegnil njihovo veljavnost na to ozemlje.



4.2. IZIGRAVANJE SPREJETIH OBVEZNOSTI

V naslednjih letih Italijanska republika ni izdala ustavnega zakona za varstvo slovenske manjšine in prav tako ni pokazala nobene pripravljenosti do tega, da bi izpolnila obveznosti, ki jih je sprejela s statutom avtonomne dežele Tridentinskega Gornjega Ponadižja. Ladinsko manjšino so priznali le v bocenski pokrajini, čeprav 87. člen statuta jasno priznava njen obstoj "v krajih, kjer se govori ladinski jezik". Za bocensko pokrajino pa niso izdali izvršilnih predpisov, tako da je bilo izvajanje pravic obeh manjšin, nemške in ladinske, zaustavljeno. Nemci so zato 17. 11. 1957 v Sigmundskroni (Castelfirmiano) organizirali veliko protestno zborovanje, kar je bilo pravzaprav začetek protestnega gibanja, ki je že 21. 9. 1959 privedlo do začetka internacionalizacije problema. Generalna skupščina OZN se je prvič izrekla z resolucijo št. 1497, 31. 10. 1960 in drugič z resolucijo št. 1661, 28. 11. 1961.

Prav tako sistematično je potekalo izigravanje določb Posebnega statuta iz leta 1954. Eden izmed najbolj radikalnih italijanskih izgovorov je bil ta, da Spomenica o soglasju ni bila ratificirana, zaradi česar naj bi ne imela prav nobene pravne veljave v notranjem pravu. Enako seveda tudi Posebni statut kot priloga Spomenice. Drugi domiselni izgovor je bil ta, da v italijanskem pravnem redu ne obstajajo volilni okraji, temveč okrožja. Zato so samovoljno določili predel tržaške občine (v glavnem vzhodni in zahodni Kras), kjer naj bi stali slovenski napisi na javnih zgradbah in naj bi bila krajevna imena dvojezična. Izjema so bili le napisi na šolah s slovenskim učnim jezikom. Občina Trst je šla celo tako daleč, da je samo v tem določenem predelu dopuščala uradno rabo slovenskega jezika (razglasi).

Glede rabe slovenskega jezika v odnosih z upravnimi oblastmi je mogoče zabeležiti strogo zaupno okrožnico Generalnega vladnega komisarja, z dne 28. 2. 1959, s katero je obvestil vse državne urade v Trstu, da se lahko poslužujejo prevajalskega urada pri njego-vem kabinetu. Občina Trst je nastavila kvalificiranega tolmača šele leta 1968, občina Milje in tržaška pokrajina pa še kasneje. Dejansko je ustna raba slovenskega jezika še danes izredno težka, če ne nemogoča.

Do pravne ureditve slovenskega šolstva na tržaški in tudi goriški pokrajini, je prišlo šele z zakonom št. 1012 z dne 19. 7. 1961, toda stalna učna mesta za učitelje so bila raz-pisana šele 1967, za profesorje pa 1971.



5. V LETIH 1962-1971


5.1. NOVE OBVEZNOSTI

Internacionalizacija južnotirolskega vprašanja je prinesla, ob spremljavi vrste atentatov italijanski državi, nove obveznosti ali boljše povedano novo formulacijo starih obveznosti. Leta 1969 je bil izdelan predlog 137 ukrepov, za izvedbo katerih je bil določen tudi operativni koledar. Južnotirolska stranka Südtiroler Volkspartei je na zborovanju 22. 11. 1969 odobrila predlog in začela se je parlamentarna pot ustavnega zakona št. 1 z dne 10. 11. 1971, s katerim je bil odobren novi statut avtonomne dežele Tridentinskega-Južne Tirolske. Ladinci iz pokrajine Trento še vedno niso bili priznani, med njimi pa se je začelo odločno gibanje, ki je po dolgem času le doseglo uspeh, se pravi pravico do uporabe svojega jezika v od-nosu do oblasti, pouk materinščine, zajamčeno zastopstvo in popis po jeziku.


5.2. IZIGRAVANJE SPREJETIH OBVEZNOSTI

Pobuda za obnovitev pouka nemškega jezika v občinah z nemškim prebivalstvom v Piemontu, je nudila ministrstvu za šolstvo priložnost, da je razkrilo resnično miselnost državnega vrha glede varstva manjšin. V pismu senatorja Pastoreja z dne 3. 11. 1962 beremo: "La concessione di una seconda lingua, oltre quella materna, e' stata finora accordata esclusivamente a quelle regioni a statuto speciale che potevano rappresentare, nell'immediato dopoguerra, una grave minaccia per l'integrita' dello Stato". To razmišljanje nima nobene veze s pojmom človekovih pravic.

Čeprav tržaško ozemlje še ni postalo polnopravni del Italijanske republike, je vendar padla odločitev o ustanovitvi avtonomne dežele Furlanije-Julijske Benečije. Tako je nastal ustavni zakon št. 1 z dne 31. 1. 1963. Pravni položaj se odraža v opisu deželnega ozemlja, ki ob goriški in videmski pokrajini navaja šest občin tržaške pokrajine.

Glede varstva jezikovnih manjšin je bilo pričakovati, da bo statut vseboval nekaj členov o rabi jezika, o šolstvu in o toponomastiki, kot jih vsebujeta statuta ostalih dveh dežel s priznanimi manjšinami. Toda deželni statut navzlic obveznosti iz 10. prehodne določbe ustave vsebuje le medel 3. člen, ki je omogočil pravzaprav le še nadaljnje izigravanje slovenske manjšine. Slovenska manjšina je tako ostala še nadalje brez izrecne omembe v ustavnem zakonu in v deželnih zakonih se je nekaj let pojavljala kot skupnost, ki je nosilka posebnih interesov.


5.3. NOVE POBUDE

Na področju varstva manjšin izven treh avtonomnih dežel je mogoče zabeležiti pri-zadevanja albanske manjšine v Južni Italiji, ki so povzročila predstavitev novih predlogov zakonov v letih 1964 (št. 1326), 1968 (št. 18) in 1969 (št. 1051).

Leta 1970 je v naših krajih dozorela misel za predložitev predloga zakona za tako imenovano globalno zaščito, ki je bil prvič predložen v senatu 29. 4. 1970 (št. 1180). Različne stranke so v naslednjih letih predložile še nekaj desetin osnutkov, ki pa so ostali le predlogi.

Ustanovitev dežel z navadnim statutom (1971) je prinesla nove pobude, ki pa so bile formulirane zelo medlo zaradi stališča vlade in Ustavnega sodišča, da je za varstvo manjšin pristojen samo parlament. Tako so bolj ali manj posredno predvideli varstvo jezikovnih manjšin statuti dežel Piemont (zakon št. 338/1971), Veneto (zakon št. 340/1971), Molise (zakon št. 347/1971), Basilicata (zakon št. 350/1971), Kalabrija (zakon št. 519/1971).




6. V LETIH 1972-1982



6.1. NOVE OBVEZNOSTI

Na novo formulirane obveznosti do nemške in ladinske manjšine v bocenski pokrajini so bile organsko vključene v deželni statut z odlokom predsednika republike št. 670 z dne 31. 8. 1972, izdajanje izvršilnih predpisov pa se je kljub operativnemu koledarju tako zavleklo, da je Republika Avstrija dala Italiji razrešnico šele 11. 6. 1992. Z italijansko-jugoslovansko pogodbo, ki je bila podpisana 10. 11. 1975 v Osimu, državi nista prevzeli novih obveznosti glede varstva manjših ali narodnih skupnosti, pač pa sta zagotovili pošteno izvajanje obveznosti, ki izhajajo iz Posebnega statuta z dne 5. 10. 1954. Z 8. členom pogodbe sta se državi obvezali, da bosta ohranili v veljavi vse notranje ukrepe, ki so že bili sprejeti za izvajanje Posebnega statuta, in da bosta z notranjo zakonodajo zagotovili raven varstva, ki jo Posebni statut predvideva.


6.2. IZIGRAVANJE SPREJETIH OBVEZNOSTI

Pogodba je bila ratificirana z zakonom št. 73 z dne 14. 3. 1977 in parlament je pooblastil vlado, da v 18 mesecih izda z odloki, ki imajo veljavo rednega zakona, vse predpise, ki so potrebni za izvedbo obveznosti.

Ko je vlada 15. 7. 1978 poslala v Trst osnutek odloka predsednika republike za izvajanje 8. člena pogodbe, slovenski predstavniki niso zahtevali potrebnih popravkov in dopolnil, temveč so osnutek kategorično odklonili, ker se je nanašal samo na tržaško pokrajino in ni upošteval goriške in videmske pokrajine. Osnutek pa je zagotavljal rabo slovenskega jezika na celotnem ozemlju tržaške pokrajine brez kakršnekoli izjeme. Deželni odbor je v skladu z zahtevami slovenskih predstavnikov odklonil osnutek odloka predsednika republike, čeprav je imel že napisano ugodno mnenje, in tako ni bil nikoli izdan odlok za izvajanje 8. člena pogodbe in s tem za izvajanje Posebnega statuta. Po drugi strani se je takoj po ratifikaciji pogodbe začelo ukinjanje že sprejetih ukrepov.



6.3. NOVE POBUDE

Poslanec italijanske komunistične stranke Mario Lizzero je leta 1972 začel pripravljati predlog zakona za varstvo manjšin, ki so jim v razpravi v ustavodajni skupščini odrekli pravico do varstva. Vendar je zadeva napredovala zelo počasi. Tako je poslanca Lizzera prehitela skupina radikalnih poslancev, ki je 27. 10. 1976 predložila predlog zakona št. 662. Lizzero ni bil več izvoljen, stranka pa se je obotavljala z izdelavo predloga zakona, tako da jo je prehitela socialistična stranka, ki je 24. 10. 1980 predložila predlog zakona št. 2068. Komunisti so svoj predlog zakona (št. 2318) predložili šele 4. 2. 1981. Takoj nato se je začela parlamentarna obravnava, ki pa je prišla do konca šele z odobritvijo zakona št. 482 z dne 15. 12. 1999, to je po osemnajstih letih. V vsem tem času Italija še ni toliko dozorela, da bi v ta zakon vključila tudi romsko manjšino. Izvršilni predpisi, ki bi morali biti izdani do 4. 7. 2000, so bili izdani šele z odlokom predsednika republike št. 345 z dne 2. 5. 2001, toda objavljenega komaj 13. 9. 2001.

Do bistvenega preobrata pa je prišlo z razsodbo Ustavnega sodišča št. 28 iz leta 1982, ker je z njo sodišče opustilo teorijo o izključni pristojnosti parlamenta za varstvo manjšin (riserva di legge), in je leta 1983 izoblikovalo teorijo, po kateri je varstvo jezikovnih manjšin načelo, ki ga pri izdajanju predpisov morajo upoštevati vsi organi, ki so pristojni za izdajanje predpisov.



7. V LETIH 1983-1991


Napredek slovenske manjšine v tem času temelji na zakonu o reformi kazenskega postopnika iz leta 1969 in na razsodbi Ustavnega sodišča št. 28 iz leta 1982. Zato 109. člena kazenskega postopnika, ki ureja rabo manjšinskega jezika v kazenskem sodnem postopku, in je bil odobren z odlokom predsednika republike št. 447 z dne 22. 9. 1988, ni mogoče šteti za znak kakega posebnega spoštovanja republiške ustave, ker je s tem samo delno prenehala večdesetletna kršitev 5. člena Posebnega statuta (1954).

Prizadevanja za priznanje pravic ladinske manjšine v pokrajini Trento so ob razpravah o varstvu manjšin izven avtonomnih dežel nekoliko prispevale k povečanju občutljivosti za to vprašanje. V omejeni meri je k temu prispevalo tudi prizadevanje za priznanje nemške manjšine v Dolini Aoste. Kljub temu pa se položaj slovenske manjšine ni izboljšal. Svojo nezrelost in nestrpnost do slovenske manjšine je Italija pokazala z edinim vladnim osnutkom zakona za varstvo slovenske manjšine, ki ga je v senatu predložila vlada Giulia Andreottija 26. 1. 1990 (št. 2073).

V tem času se je položaj slovenske manjšine poslabšal tudi z vključitvijo Slovenca, ki je bil izvoljen v senat v 3. stalno komisijo za zunanje zadeve in izseljeništvo, ki ne obravnava vprašanj varstva manjšin, kar pa je v pristojnosti 1. stalne komisije za ustavne zadeve, zadeve predsedstva vlade in notranjega ministrstva, v kateri je bila do 1987 senatorka Jelka Gerbec.

Razpad Jugoslavije je nekatere navdal z upanjem ali celo s prepričanjem, da bo vprašanje varstva slovenske manjšine hitro rešeno, ko je odpadlo "slovansko-komunistično zaledje", toda tako upanje kot prepričanje sta se izkazala neutemeljena.

Raziskave v prihodnosti bodo pokazale, v koliki meri je prispevalo k večji občutljivosti za vprašanja manjšin prizadevanje Konference za varnost in sodelovanje v Evropi.



8. V LETIH 1992-1999


Zaradi zapletov v vzhodni in jugovzhodni Evropi je v Svetu Evrope prišlo v ospredje vprašanje varstva manjšin, s katerim se Evropska zveza zaradi nerešenih tovrstnih problemov pri nekaterih članicah ne ukvarja poglobljeno.

Odnos Italije do dokumentov Sveta Evrope o varstvu manjšin dokazuje njeno nedovzetnost na tem področju. Evropsko listino o deželnih ali manjšinskih jezikih (pogodba št. 148 z dne 5. 11. 1992), ki naj bi nalagala bolj zahtevne obveze glede manjšin, je Italija podpisala zelo pozno (27. 6. 2000), Okvirno konvencijo o varstvu narodnih manjšin (pogodba št. 157 z dne 1. 2. 1995), pa je ratificirala že leta 1997 z zakonom št. 302 z dne 28. 8.

Vsekakor je bil v tem času storjen velik korak naprej s priznanjem nemške manjšine v Dolini Aoste (Walser) z ustavnim zakonom št. 2 z dne 23. 9. 1993 in z izdajo izvršilnih predpisov za varstvo ladinske manjšine v pokrajini Trento (na osnovi deželnega statuta iz leta 1972) z zakonodajnim odlokom št. 592 z dne 16. 12. 1993.

Slovenci smo v tem obdobju lahko zabeležili napredek samo na sodnem področju. Pravico do rabe slovenskega jezika v civilnih sodnih postopkih je opredelilo Ustavno sodišče v razsodbah št. 62 iz leta 1992 in št. 15 iz leta 1996. Na osnovi razsodbe št. 28 iz leta 1982 in razsodbe št. 62 iz leta 1992 je Deželno upravno sodišče izdalo zelo pomembni razsodbi o rabi slovenskega jezika v goriški pokrajini (št. 382 iz leta 1992 in št. 502 iz istega leta). Gre za rabo slovenskega jezika v občinah Doberdob in Sovodnje ob Soči.

Razsodba št. 15 iz leta 1996 pa je razrešila vprašanje veljavnosti Posebnega statuta iz leta 1954, ko je razsodila, da se Osimska pogodba, ki je bila ratificirana, sklicuje na Posebni statut, da bi ga uveljavila, in je zato raven varstva, ki jo ta statut predvideva, že sedaj brez dvoma sestavni del italijanskega pravnega reda.

Leta 1997 je Finančno ministrstvo natisnilo obrazec za davčno napoved (740) v slovenskem jeziku in ga dostavilo več kot 20 občinam od Trbiža do Milj. Leta 1998 je Deželno ravnateljstvo za krajevne avtonomije natisnilo volilni razglas v slovenskem jeziku, ki ga je dostavilo več kot 20 občinam od Trbiža do Milj (istočasno je volilni razglas izšel tudi v nemškem in furlanskem jeziku). S tema dvema ukrepoma je bil posredno določen najmanjši obseg slovenskega etničnega ozemlja.



Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu
Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije

Prešernova cesta 25, 1000 Ljubljana. Tel.: 00386/1/4782291, telefaks: 00386/1/4782296, spletna stran: www.sigov.si/mzz.

Slovenska kulturno gospodarska zveza (SKGZ)

Ustanovljena leta 1954 kot krovna organizacija. Naslov: ul. Sv. Frančiška 20, 34132 Trst. Tel.: 040/368094, telefaks: 040/368158. Spletni naslov: www.skgz.it

Svet slovenskih organizacij (SSO)

Ustanovljen leta 1976 kot krovna organizacija. Naslov: ul. Donizetti 3, 34133 Trst. Tel.: 040/370846, telefaks: 040/633307.






1. PRAVNI VIRI


Za rabo slovenskega jezika v odnosih s krajevnimi upravami, to so občinske uprave in pokrajine, imamo več pravnih virov. Za štiri občine v tržaški pokrajini pride na prvem mestu v poštev ukaz Zavezniške vojaške uprave (ZVU) št. 183 z dne 2. 9. 1949. Za vse občine tržaške pokrajine pride v poštev Posebni statut (5. 10. 1954). Za vse občine v deželi, ki spadajo k slovenskemu etničnemu ozemlju, prideta v poštev 8. člen Osimske pogodbe in republiška ustava, za občine, ki so to predvidele v svojem statutu, pride v poštev tudi statut posamezne občine. Posebni statut in statut posamezne občine sta pravna vira, ki najbolj podrobno opredeljujeta to pravico.

Za rabo slovenskega jezika v odnosih s pokrajinskimi upravami imamo prav tako več pravnih virov. Pri tem je treba upoštevati, da se je v tržaški pokrajini svoj čas uveljavila logika, da obstaja pravica do rabe slovenskega jezika tudi zato, ker so v pokrajini štiri občine (Devin-Nabrežina, Dolina, Repentabor in Zgonik), ki jih zadeva ukaz ZVU iz leta 1949. V ostalem veljajo isti pravni viri kot za stike z občinskimi upravami.

Za rabo slovenskega jezika v odnosih z deželno upravo velja poleg pravnih virov, ki smo jih navedli za občine in pokrajine, tudi 3. člen deželnega statuta. Tu pa je treba omeniti pojav izpred skoraj petnajstih let, ko je dežela prenehala dajati prispevke na osnovi pravno neosnovane trditve, da ne more noben upravni akt temeljiti na spisu, ki ni napisan v uradnem jeziku. Ta utemeljitev je slonela na razglabljanju Računskega sodišča in je posledično začela veljati tudi za osnovo odredbam tržaških županov proti rabi slovenskega jezika. To je pred nekaj leti povsem ovrglo Deželno upravno sodišče, ki je potrdilo pravico do vlog in prošenj v slovenskem jeziku.

Pravico do rabe slovenskega jezika v odnosih s krajevnimi upravami in z deželno upravo je potrdila nova razlaga pristojnosti za varstvo manjšin, do katere je prišlo po znameniti razsodbi Ustavnega sodišča št. 28 iz leta 1982. Z razsodbo št. 312 iz leta 1983 je namreč Ustavno sodišče opustilo teorijo, po kateri je bilo varstvo manjšin "predmet", ki je bil v izključni pristojnosti parlamenta in so zato vprašanje varstva manjšin urejali samo državni zakoni. To teorijo so imenovali "riserva di legge". Po novi teoriji, pa je varstvo manjšin "načelo" (6. člen ustave se prav zaradi tega nahaja v poglavju, ki ima naslov "Temeljna načela"), ki ga morajo pri izdajanju predpisov upoštevati vsi organi, ki imajo to pristojnost. Po tej razlagi je ustavodajna skupščina rabila izraz "republika" in ne "država", ker je mislila tako na državo, kot tudi na dežele, pokrajine in občine, in je rabila izraz "predpisi" in ne "zakoni", ker je mislila tako na zakone, ki jih lahko izdajajo poleg države tudi dežele, kot tudi na pravilnike, ki jih lahko izdajajo pokrajine in občine.

Zato je vlada v uvodu k svojemu osnutku zakona za varstvo slovenske manjšine, ki ga je predložila 26. 1. 1990 (št. 2073) zapisala, da bodo za znaten del varstva slovenske manjšine poskrbele občine.



2. BIROKRACIJA


V odnosih z upravnimi oblastmi moramo vedno računati z delovanjem birokracije v najslabšem pomenu besede. Zato moramo biti primerno pripravljeni, da lahko premagamo vse birokratske ovire.

Prva birokratska ovira je stališče, ki ga lahko izrazimo v stavku "To ni nikjer predvideno". To oviro lahko npr. premagamo s pravnim načelom, ki ga je navedlo Deželno upravno sodišče v razsodbi o sovodenjskem občinskem statutu: "Dovoljeno je vse, kar ni izrecno prepovedano, pa še to je dovoljeno, če je prepoved v nasprotju z ustavo".

Druga birokratska ovira je bilo delovanje uradništva, v katero državljan ni imel vpogleda. To oviro je v glavnem odstranil zakon št. 241 z dne 7. 8. 1990, ki se imenuje "Novi predpisi glede upravnega postopka in pravica do dostopa do upravnih spisov" ali na kratko "Zakon o glasnosti" ("Legge sulla trasparenza"). To nam omogoča, da sledimo postopku javne uprave in da se v primeru neugodnega odgovora pritožimo na višji organ.

Ta izredno pomemben zakon ima sledeča poglavja:

1. načela,

2. odgovorni za postopek,

3. udeležba pri upravnem postopku,

4. dostop do upravnih spisov,

5. končni predpisi.


V 1. poglavju je posebej pomembno sledeče:

  • upravna oblast mora vsak postopek končati z ukrepom (provvedimento),

  • za vsak postopek mora biti določen rok, v katerem naj se ta konča,

  • če notranji pravilnik ne določi drugače, je rok za zaključek 30 dni,

  • vsak ukrep mora biti utemeljen z dejstvi in pravnimi argumenti,

  • vsak ukrep mora navesti v kolikem času in na katero oblast se lahko pritožimo.

V 2. poglavju je predpisano, da je treba za vsak postopek določiti odgovorno osebo in stranka ima pravico vedeti, kdo je ta oseba.

V 3. poglavju je predpisano, da mora biti stranka obveščena, da je upravna oblast začela postopek, ki jo zadeva, in da ima stranka pravico, da vidi vse spise, ki pridejo v postopku v poštev.

V 4. poglavju je predpisano, da ima vsakdo pravico do dostopa do upravnih spisov, ki ga zadevajo.

Za ogled spisov, ki nas zadevajo, zadošča ustna prošnja, za kopijo spisov pa je potrebna pisna prošnja. Da bomo gotovi, da bo javna uprava ravnala po tem zakonu, je dobro, da vsako prošnjo predložimo s pripročenim pismom s povratnico (raccomandata con avviso di ricevimento) ali pa tako, da prošnjo predložimo osebno in imamo pri tem s seboj kopijo prošnje, na kateri urad s posebnim žigom potrdi njen prejem.




3. UPRAVNI POSTOPKI IN UPRAVNI UKREPI


Upravni postopki so praviloma pisni, kar je zelo ugodno za rabo slovenskega jezika spričo dejstva, da dobimo v občinskih uradih (zlasti v mestih) zelo težko osebo, ki obvlada slovenski jezik (celo v vložiščih jih ni) in tudi v pokrajinskih in deželnih uradih so osebe, ki obvladajo slovenski jezik, bolj redke. Tako občine, pokrajine in dežela imajo pa prevajalce za slovenskih jezik, ki pisno vlogo lahko prevedejo. Odklonitev pisne vloge, zato ker je sestavljena v slovenskem jeziku, je kaznivo dejanje in to meddrugim na osnovi 23. člena zaščitnega zakona št. 38/2001.

Če je v upravnem postopku predpisana raba obrazca, mora uprava zagotoviti obrazec v slovenskem jeziku ali v dvojezični obliki. Če urad ne ponudi obrazca v slovenskem jeziku, mora na obrazcu v italijanskem jeziku pisati, da je na razpolago tudi obrazec v slovenskem jeziku in to na podlagi 3. odstavka 8. člena zaščitnega zakona št. 38/2001.

Odgovor na vlogo v slovenskem jeziku mora biti vedno opremljen s prevodom v slovenski jezik, enako morajo biti opremljeni s prevodom v slovenski jezik vsi uradni spisi, ki jih razne uprave pošljejo pripadnikom slovenske manjšine na lastno pobudo.

Številne pisne zahteve po slovenskih prevodih upravnih ukrepov in sodne obravnave, ki so sledile odrekanju teh prevodov, so privedle do vrste razsodb, ki so take upravne ukrepe razveljavile. Poleg razsodb mirovnega sodnika in Deželnega upravnega sodišča, je posebej pomembna razsodba Vrhovnega kasacijskega sodišča št. 4468/01, z dne 28. 3. 2001, ki je proglasila ničnost upravnega ukrepa, ki ni bil opremljen s prevodom v slovenski jezik, kar pomeni, da ukrep brez slovenskega prevoda nima nobene veljave.

Upravni ukrepi morajo vsebovati pravni poduk, ki pove na katero oblast lahko naslovimo priziv zoper upravni ukrep in v kolikem času moramo predložiti priziv. Upravni ukrep brez pravnega poduka ni veljaven.






1. DRŽAVNA UPRAVA


Moderna demokratična država temelji od 18. stoletja dalje na trojni delitvi oblasti: med seboj naj bi bile neodvisne zakonodajna oblast, izvršna oblast in sodna oblast. Ker naj bi bila ena osnovnih značilnosti demokracije udeležba ljudstva pri vladanju, naj bi bila država potem bolj demokratična, če v njej lahko ljudstvo odloča v večji meri, in to zato, ker je oblast decentralizirana.

Od vseh treh je najbolj centralizirana sodna oblast, zato da bi bila pravica na celotnem ozemlju države kar najbolj enaka. Zakonodajna oblast je že bolj decentralizirana, in sicer z zakonodajno pristojnostjo deželnih svetov in še posebej pokrajinskih svetov dveh avtonomnih pokrajin Bocen in Trento. Najbolj decentralizirana je izvršna oblast, saj imamo preko 8.000 občin, preko 100 pokrajin in 20 dežel. Ker pridemo z decentralizirano izvršno oblastjo najpogosteje v stik, smo najprej obravnavali odnose z občinami, pokrajinami in deželo. Državna izvršna oblast deluje delno centralizirano, delno decentralizirano.

Centralna državna izvršna oblast, ki ji na kratko pravimo vlada, je že razdeljena na ministrstva, ki se v zadnjih časih sorazmerno hitro preimenujejo in združujejo. Vendar ima državljan le redkokdaj opraviti naravnost z ministrstvom in se njegovi stiki navadno omejujejo na periferične organe ministrstev.

Pri teh organih doživljamo v zadnjih časih preobrazbo v podjetja, katerim so poverjene javne storitve. To so pošta, finančna uprava, davčna izterjevalnica, državni statistični za-vod itd. Tudi ti morajo upoštevati pravico do rabe slovenskega jezika, ker opravljajo javno službo (esercenti pubblico servizio).




2. PERIFERIČNI ORGANI


Periferični organ predsedstva vlade in ministrstva za notranje zadeve je v vsaki pokrajini prefektura, v glavnem mestu dežele pa tudi vladni komisar v deželi. Vladni komisar v Trstu je ohranil tudi nekaj pristojnosti nekdanjega Generalnega vladnega komisarja za Tržaško ozemlje. Tako je pripadal vladnemu komisarju in ne prefektu urad za prevajanje, ki ga je dal generalni vladni komisar leta 1959 na razpolago tudi vsem državnim uradom na Tržaškem ozemlju. Ta urad je še obstajal leta 1970, nato pa naj bi usahnil in leta 1986 je dobil prevajalca in tolmača prefekt, vendar samo za interno rabo. Dne 29. 9. 1996 je vladni komisar v deželi sklenil z Visoko šolo za sodobne jezike za tolmače in prevajalce v Trstu konvencijo za prevajalsko službo, ki jo je dal na razpolago vsem državnim uradom v pokrajini, toda 16. 3. 2001 je že javil, da je konvencija prenehala delovati. Sedaj ima lastnega prevajalca in tolmača.

Periferični organ ministrstva za notranje zadeve je kvestura z vsemi podrejenimi uradi in poveljstvo cestne policije, pa tudi orožniki ali karabinjerji.

Periferični organ ministrstva za finance ali po novem za gospodarstvo in finance je Deželno podjetje za dohodke (nekoč finančna intendanca), carina in seveda finančna straža.

Periferični organ ministrstva za prevoze in plovbo ali po novem za infrastrukture in prevoze je pokrajinski urad za motorizacijo.

Periferični organ ministrstva za zdravstvo je podjetje za zdravstvene storitve (prej krajevna zdravstvena enota).

Vsi ti uradi v glavnem niso opremljeni tako, da bi bili z njimi možni ustni stiki v slovenskem jeziku, pri pisnih stikih pa se še vedno pogosto dogaja, da odgovor ni opremljen s prevodom v slovenskem jeziku.

V vseh zgornjih primerih, ko ni tolmača ali ni slovenskega prevoda, pisno protestiramo in javimo, da bomo izvršili kar od nas zahtevajo, ko bomo prejeli uraden prevod v slovenski jezik








1. USTROJ ITALIJANSKEGA SODSTVA


Ta pregled obsega samo sodne oblasti, ki imajo po dosedanjih izkušnjah večjo vlogo pri uveljavljanju rabe slovenskega jezika tako v sodnih postopkih kot v upravnih postopkih.

Od nekdaj razvejano italijansko sodstvo se je v zadnjih desetletjih še bolj razvejalo in prestalo nekaj reform, ki ga doslej še niso uspele rešiti najsplošnejše hibe - počasnosti.

Kot v marsikateri državi je na vrhu sodstva USTAVNO SODIŠČE, ki presoja skladnost zakonov z ustavnimi določili, obenem pa tolmači ustavo. Nanj se po potrebi obračajo vsi ostali sodni organi, ki so edini pristojni, da postavljajo vprašanje ustavne zakonitosti. Državljan se torej v Italiji ne more obrniti na Ustavno sodišče neposredno, po lastni presoji, kar pa je možno v nekaterih drugih državah.

Že samo ime pove, da je na zelo visoki ravni VRHOVNO KASACIJSKO SODIŠČE, ki razsoja samo to, ali je drug sodni organ upošteval v svojem postopku pravi zakon. To sodišče ima specializirane odseke za civilno in za kazensko pravo ter odsek za delovno pravo. V zadevah splošnega ali načelnega značaja pa razsojajo združeni odseki.

REDNO SODSTVO se enako deli na civilno in kazensko, ki imata nekoliko različen ustroj, čeprav sta v glavnih obrisih enako urejeni. Prizivno sodišče ima civilni in kazenski odsek in enako sodišče, kjer sodijo v težjih primerih trije sodniki (senatu), v lažjih primerih pa en sam sodnik, ki se je do zadnje reforme imenoval pretor. Posebna zvrst civilnega sodnika te stopnje sta delovni sodnik in sodnik za izvršbe. V civilnih zadevah manjše vrednosti razsoja mirovni sodnik.

UPRAVNO SODSTVO ima samo dve stopnji. V vsaki deželi deluje Deželno upravno sodišče, medtem ko ima v Rimu sedež poleg Deželnega upravnega sodišča, ki je pristojno za vse spore z osrednjimi državnimi organi tudi Državni svet, ki je po eni strani posvetovalni organ vlade, po drugi pa drugostopenjsko upravno sodišče.

DAVČNO SODSTVO ima enako samo dve stopnji, od katerih je prva Pokrajinska davčna komisija, druga pa Deželna davčna komisija.

Ker je raba slovenskega jezika po sedanjih tolmačenjih dovoljena v civilnih zadevah samo v pravdah, v katerih vrednost ne presega določene vsote, je dobro vedeti, da je ta mogoča le pri mirovnem sodniku in pri davčnih komisijah. V zadnjih letih pred ukinitvijo pretorjev so omejili možnost nastopanja brez odvetnika pri civilnem pretorju.



2. SODSTVO IN VARSTVO MANJŠIN


Sodstvo je bilo do konca sedemdesetih let eden glavnih nasprotnikov varstva manjšin, ker je trdilo da Posebni statut (1954) nima nobene veljave in je odbilo vse zahteve po predaji spisov Ustavnemu sodišču. Ustavno sodišče je več desetletij vztrajalo na stališču, da je za varstvo manjšin pristojen samo državni zakonodajalec-parlament in je tako obsojalo kot protiustavne vse predpise dežel, ki so posegali na področje varstva manjšin.

Redno sodstvo v Trstu pa je desetletja dolgo razsojalo, da Spomenica o soglasju iz leta 1954 in njej priloženi Posebni statut nista nikoli postala veljavna v italijanskem notranjem pravu, čeprav je generalni vladni komisar že leta 1956 priznal veljavnost 6. člena Spomenice o soglasju (odlok št. 190, 11. 6. 1956).

Do izrednega premika pri priznavanju pravice do rabe slovenskega jezika je prišlo z razsodbo Ustavnega sodišča št. 28 iz leta 1982. Ta razsodba je šla tako daleč, da je pripisala pravici do rabe materinega jezika tak pomen (označila jo je za najnižjo stopnjo varstva), da je zagotovila njen obstoj v vseh primerih, ne glede na obstoj izvršnih predpisov, ki jih ustavni člen izrecno predvideva. To pomeni, da pravica do rabe materinega jezika obstaja ne glede na obstoj zaščitnega zakona. Ker je pri tolmačenju 6. člena ustave parafraziralo Posebni statut, se je Ustavno sodišče izreklo, da ta pravica obstaja najmanj na Tržaškem ozemlju.

Razsodba Ustavnega sodišča št. 62 iz leta 1992 je potrdila pravico do rabe slovenskega jezika tudi v civilnih sodnih postopkih, čeprav z že omenjeno omejitvijo na postopke, v katerih lahko stranka nastopa brez odvetnika. Ta razsodba je tudi razčlenila pomen pravice do rabe materinega jezika za uživanje vrste temeljnih ustavnih pravic.

Ti dve razsodbi sta leta 1992 služili Deželnemu upravnemu sodišču za Furlanijo-Julijsko Benečijo kot osnova za razsodbo št. 382 o statutu občine Doberdob, v kateri je zapisalo, da je nepojmljivo, da bi kdo trdil, da Osimska pogodba ne velja za občino Doberdob. Še isto leto je Deželno upravno sodišče izdalo tudi razsodbo št. 502 o statutu občine Sovodnje in s tem potrdilo, da Osimska pogodba velja tudi za goriško pokrajino.

Razsodba Ustavnega sodišča št. 15 iz leta 1996 je ugotovila, da je bila Osimska pogodba, ki se sklicuje na raven varstva, ki jo predvideva Posebni statut, z namenom da jo zagotovi, ratificirana. Zato ni tudi nobenega dvoma, da je ta raven varstva sestavni del pravnega reda italijanske države.

Vrsta prizivov zoper globe za cestnoprometne in druge prekrške je privedla do vrste ugodnih razsodb Deželnega upravnega sodišča, pretorja in mirovnega sodnika. Krona vsemu temu prizadevanju pa je razsodba Vrhovnega kasacijskega sodišča št. 4468, izrečena 12. 12. 2000 in deponirana 28. 3. 2001. Ta razsodba je določila, da so upravni spisi (npr. zapisnik o prekršku, uradna obvestila upravnih oblasti itd.) brez prevoda v slovenski jezik neveljavni.

Na Deželnem upravnem sodišču sta bila leta 1992 vložena dva priziva v slovenskem jeziku, vendar sta bila odklonjena zaradi proceduralne napake.

Na Pokrajinsko davčno komisijo je bila vložena že cela vrsta prizivov v slovenskem jeziku, spisi so bili v večji ali manjši meri prevedeni v slovenščino, na kaki obravnavi je bila že prisotna tolmačica za slovenski jezik.






Po dolgotrajnem postopku je senat 14. 2. 2001 izglasoval besedilo, ki je dobilo ime Norme a tutela della minoranza linguistica slovena della regione Friuli-Venezia Giulia (Predpisi za varstvo slovenske jezikovne manjšine dežele Furlanije-Julijske Benečije). Zakon je bil razglašen 23. 2. 2001, objavljen v uradnem listu (Gazzetta ufficiale) 8. 3. 2001 s številko 38 (serie generale, n. 56) in je stopil v veljavo 15 dni kasneje, 23. 3. 2001. V slovenskem jeziku ga navajamo: "Zakon št. 38 z dne 23. februarja 2001", v italijanskem jeziku: "Legge 23 febbraio 2001, n. 38".

1. ČLEN obravnava priznanje slovenske manjšine v goriški, tržaški in videmski pokrajini, vendar se sklicuje le na splošna načela in ne na določbe mednarodnih pogodb.

2. ČLEN zagotavlja, da bo varstvo slovenske manjšine upoštevalo Okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin (1. 2. 1995) in še ne ratificirano Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih (5. 11. 1992).

3. ČLEN predvideva imenovanje paritetnega odbora v roku šestih mesecev od vstopa zakona v veljavo, to je do 23. 9. 2001.

4. ČLEN določa, da bo paritetni odbor izdelal, na osnovi zahteve 15% volivcev ali 1/3 občinskih svetovalcev določene občine, seznam občin ali posameznih naselij, v katerih bodo veljala določila tega zakona. Če odbor v 18 mesecih od njegove ustanovitve ne bo predložil takega seznama, ga bo sestavilo v naslednjih 6 mesecih predsedstvo vlade. Ko bi bil odbor ustanovljen v predpisanem roku, bi moral biti seznam sestavljen do 23. 3. 2003, toda zaradi že navedene zamude se bo tudi to zavleklo.

5. ČLEN zagotavlja nemški manjšini v Kanalski dolini varstvo, ki ga že predvideva zakon št. 482 (1999), vendar brez novih stroškov za državo.

6. ČLEN določa, da bo vlada v 120 dneh, odkar je stopil v veljavo zakon (do 23. 7. 2001), izdala zakonodajni odlok z vsemi predpisi, ki so veljali za slovensko manjšino preden je stopil v veljavo ta zakon. Ta zakonski odlok naj bi tudi uskladil prej veljavne predpise z določili tega zakona. Kako naj bi paritetni odbor, ki je moral biti ustanovljen do 23. 9., pred 23. 7. izrekel mnenje o zakonodajnem odloku, si težko predstavljamo.

7. ČLEN zagotavlja pravico do slovenskega imena in do zasebne napisne table v slovenskem jeziku, kakor tudi do pridobitve slovenske oblike imena in priimka. Za spremembo imena in priimka velja oprostitev vseh davkov, za napisne table pa oprostitev dodatnih davčnih bremen.

8. ČLEN obravnava rabo slovenskega jezika v odnosih z upravnimi in sodnimi oblastmi.


Tretji odstavek določa, da morajo občine sestavljati svoje ukrepe tudi v slovenskem jeziku in nuditi občanom dokumente, ki so napisani na predpisanih obrazcih, v dvojezični obliki ali samo v italijanskem jeziku. V slovenskem jeziku morajo biti tudi uradna obvestila in publikacije.

Četrti odstavek določa, da bodo v središčih Čedada, Gorice in Trsta ustanovljeni posebni uradi, ki bodo jamčili uživanje pravice do rabe slovenskega jezika tudi v odnosih z državnimi uradi.

Peti odstavek določa, da bo pravica do rabe slovenskega jezika v odnosih s podjetji in ustanovami, ki opravljajo službo javne koristi, urejena s posebnimi konvencijami.

Šesti odstavek dovoljuje pokrajinam in občinam, da polnijo svoje statute v skladu z določili tega zakona. Sedmi odstavek določa, da ostanejo do izvedbe četrtega in šestega odstavka v veljavi dosedanji ukrepi. Osmi, deveti in deseti odstavek govorijo o dodelitvi finančnih sredstev za izvajanje tega člena.

9. ČLEN ureja rabo slovenskega jezika v zbornih organih: v deželnem, pokrajinskem, občinskem in rajonskem svetu.

Četrti odstavek tega člena dopušča, da si javni uradi, ki imajo sedež na ozemlju, ki je določeno v skladu s 4. členom, dopisujejo v dvojezični obliki.

10. ČLEN ureja rabo slovenskega jezika na napisanih tablah javnih uradov, na uradnem papirju, na praporih, na cestnoprometnih znakih in rabo slovenskih krajevnih imen.

11. ČLEN dopolnjuje dosedanja zakona o slovenskih šolah in določa, da se poveča sklad za učbenike na 250 milijonov lir letno, vendar se lahko uporabi le 155,5 milijonov lir letno. Razlika 94,5 milijonov je dosedanja letna dotacija sklada.

12. ČLEN določa pravice Slovencev v videmski pokrajini na šolskem področju. Peti odstavek določa podržavljanje dvojezičnega otroškega vrtca in dvojezične osnovne šole v Špetru.

13. ČLEN predvideva ustanovitev posebnega urada za upravo šol s slovenskim učnim jezikom in posebne deželne šolske komisije. Ta komisija mora biti ustanovljena v osemnajstih mesecih, odkar je zakon stopil v veljavo, to je do 23. 9. 2002.

14. ČLEN določa ustanovitev posebnega odseka za slovenske šole pri deželnem Zavodu za vzgojno raziskovanje.

15. ČLEN določa, da bo v treh mesecih po vstopu v veljavo zaščitnega zakona, to je do 23. 6. 2001, ustanovljen pri Konservatoriju Tartini v Trstu avtonomni odsek s slovenskim učnim jezikom.


16. ČLEN določa, da bo dežela Furlanija-Julijska Benečija podpirala kulturno, umetniško, športno, razvedrilno, znanstveno, vzgojno, informativno in založniško dejavnost manjšine, pri čemer bo imel prednost tisk.

17. ČLEN določa, da bo vlada podala ukrepe, s katerimi bo olajšala in pospešila sodelovanje obmejnega prebivalstva ter sodelovanje med slovensko manjšino in kulturnimi ustanovami Republike Slovenije.

18. ČLEN priznava Slovenskemu stalnemu gledališču značaj gledališča z javno upravo.

19. ČLEN daje Narodni dom pri Sv. Ivanu v last deželi Furlaniji - Julijski Benečiji z obvezo, da ga nudi brezplačno v rabo slovenskim kulturnim in znanstvenim ustanovam. Narodni dom v Trstu in Trgovski dom v Gorici pa bosta po dogovoru med deželo in lastnikoma na razpolago tudi slovenskim kulturnim in znanstvenim ustanovam. Zakon trdi, da je Narodni dom v Trstu v ulici Fabio Filzi 9, medtem ko je v resnici v ulici Fabio Filzi 14.

20. ČLEN predvideva zaščito zgodovinskih in umetniških spomenikov ter običajev slovenskega prebivalstva.

21. ČLEN določa varstvo družbenih, gospodarskih in ambientalnih interesov manjšine ter poseben letni prispevek za razvoj občin s slovenskim prebivalstvom v videmski pokrajini.

22. ČLEN priznava sindikatom, ki uporabljajo pretežno slovenski jezik položaj, ki ga imajo na vsedržavni ravni najbolj raprezentativne sindikalne zveze.

23. ČLEN predvideva kazenske sankcije za pojave nestrpnosti in nasilja v odnosu do pripadnikov jezikovnih manjšin. Ta določba velja tudi za zakon št. 482 iz leta 1999.

24. ČLEN določa začasno dopolnitev obstoječe komisije za delovanje slovenskih šol.

25. ČLEN določa postopek za spremembo območja, na katerem je priznana raba slovenskega jezika, in možnost uživanja varstva tudi za pripadnike manjšine, ki živijo izven navedenega območja. Tem je vsekakor zagotovljena raba slovenščine v odnosih z oblastmi, ki so višje od občinskih.

26. ČLEN določa, da bo bodoči zakon za izvolitev parlamenta olajšal izvolitev kandidatov, ki pripadajo slovenski manjšini.

27. ČLEN določa finančna sredstva za izvajanje zakona.

28. ČLEN določa, da ostanejo v veljavi ukrepi, ki so bili že sprejeti za varstvo slovenske manjšine, in da nobenega določila tega zakona ni mogoče tolmačiti tako, da bi zagotavljal nižjo raven varstva od tiste, ki jo je manjšina uživala na osnovi prejšnjih predpisov.

29. ČLEN pojasnjuje pomen izraza "frazione".

V nekaj več kot pol leta, odkar je zakon stopil v veljavo, so oblasti jasno pokazale, kako mislijo ovirati izvajanje zakona. Glavni argument je ta, da paritetni odbor ni še opravil postopka, na osnovi katerega, naj bi odlok predsednika republike določil ozemlje, na katerem zakon velja.

Slišati pa je bilo že tudi argument, da drugi odstavek 8. člena razrešuje policijo dolžnosti, da se v odnosih s Slovenci uporablja slovenski jezik. Na srečo sedmi odstavek istega člena določa: "Dokler ne bodo sprejeti ukrepi, ki jih predvidevata 4. in 6. odstavek, ostanejo v veljavi ukrepi, ki so bili sprejeti za varstvo pravic, ki jih predvideva ta člen".


Še pomembnejše je določilo drugega odstavka 28. člena, kjer piše: "Nobenega določila tega zakona ni mogoče razlagati na tak način, da bi zagotavljalo varstvo pravic slovenske manjšine na nižji ravni od tiste, ki jo manjšina že uživa na osnovi prejšnjih določil". Vendar so zapetljaji z obrazcem za davčno napoved in z vprašalnikom za popis prebivalstva pokazali, da so tudi pravice, ki smo jih že uživali, ogrožene.

Kakovost zakona na svoj način dobro opredeljuje razsodba Vrhovnega kasacijskega sodišča št. 4468 iz leta 2001, ki določa, da morajo biti dokumenti, ki se nanašajo na pripadnike slovenske manjšine opremljeni s prevodom v slovenski jezik na osnovi že veljavnih predpisov, ki jih je zakon št. 482 iz leta 1999 samo potrdil.

Mnogi so že med postopkom za odobritev napovedovali, da bo spodbudil številne sodne postopke, in vse kaže, da bo res tako. Dosedanji uspehi na sodnem področju morda dovoljujejo upati, da bo mogoče vsaj po tej poti v doglednem času doseči, kar bi pravna država jamčila že cela desetletja.



ZAKONI, KI PREDVIDEVAJO PRAVICO DO RABE SLOVENSKEGA JEZIKA V ODNOSIH Z UPRAVNIMI IN SODNIMI OBLASTMI


Avstrijski temeljni zakon z dne 21. 12. 1867: člen 19.
Legge fondamentale austriaca del 21 12 1867: articolo 19.

Stalni statut Svobodnega tržaškega ozemlja (10. 2. 1947): člen 7.
Statuto permanente del Territorio libero di Trieste (10 2 1947): articolo 7.

Ustava Italijanske republike (1. 1. 1948): člen 6 in 10. prehodna določba.
Costituzione della Repubblica italiana (1 1 1948): articolo 6 e 10 disposizione transitoria.

Posebni statut, podpisan v Londonu 5. 10. 1954: člen 5.
Statuto speciale, firmato a Londra il 5 10 1954: articolo 5.

Posebni statut avtonomne dežele Furlanije-Julijske Benečije (31. 1. 1963): člen 3.
Statuto speciale della regione autonoma Friuli-Venezia Giulia (31 1 1963): articolo 3.

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (16. 12. 1966): člen 27 (ratificiran 25. 10. 1977, zakon št. 881).
Patto internazionale sui diritti civili e politici (16 12 1966): articolo 27 (ratificato 25 10 1977, L. n. 881).

Jugoslovansko-italijanska pogodba, podpisana v Osimu, 10. 11. 1975: člen 8 (ratificirana 14. 3. 1977, zakon št. 73).
Trattato italo-jugoslavo, firmato a Osimo, 10 11 1975: articolo 8. (ratificato 14 3 1977, L. n. 73)

Razsodba Ustavnega sodišča št. 28 iz leta 1982.
Sentenza della Corte Costituzionale n. 28 del 1982.

Razsodba Ustavnega sodišča št. 62 iz leta 1992.
Sentenza della Corte Costituzionale n. 62 del 1992.

Razsodba Ustavnega sodišča št. 271 iz leta 1994.
Sentenza della Corte Costituzionale n. 271 del 1994.

Razsodba Ustavnega sodišča št. 15 iz leta 1996.
Sentenza della Corte Costituzionale n. 15 del 1996.

Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin (1. 2. 1995): člen 22 (ratificirana 28. 8. 1997, zakon št. 302).
Convenzione quadro per la protezione delle minoranze nazionali (1 2 1995): articolo 22 (ratificata 28 8 1997, L. n. 302).

Zakon št. 482, 15. 12. 1999.
L. n. 482, 15 12 1999.
Zakon št. 38, z dne 23. 2. 2001, stopil v veljavo 23. 3. 2001.
L. n. 38, del 23 2 2001, in vigore dal 23 3 2001.



POSEBNI STATUT, podpisan v Londonu 5. oktobra 1954
STATUTO SPECIALE, firmato a Londra il 5 ottobre 1954


5.ČLEN


1. odstavek: Pripadniki jugoslovanske etnične skupine na področju pod italijansko upravo in pripadniki italijanske etnične skupine na področju pod jugoslovansko upravo bodo lahko svobodno uporabljali svoj jezik v osebnih in uradnih stikih z upravnimi in sodnimi oblastmi obeh področij. Imeli bodo pravico prejemati od oblasti odgovore v istem jeziku, pri ustnih odgovorih, bodisi neposredno ali po tolmaču; v korespondeci morajo oblasti zagotoviti vsaj prevod odgovora.

2. odstavek: Javnim dokumentom, nanašajočim se na pripadnike teh etničnih skupin, vštevši sodne razsodbe, bo priložen prevod v ustreznem jeziku. Isto velja za uradna ob-vestila, javne razglase in publikacije.


ARTICOLO 5


1 capoverso: Gli appartenenti al gruppo etnico jugoslavo nella zona amministrata dall'Italia e gli appartenenti al gruppo etnico italiano nella zona amministrata dalla Jugoslavia saranno liberi di usare la loro lingua nei loro rapporti personali ed ufficiali con le autorita' amministrative e giudiziarie delle due zone. Essi avranno il diritto di ricevere risposta nella loro stessa lingua da parte delle autorita'; nelle risposte verbali, direttamente o per il tramite di un interprete; nella corrispondenza, almeno una traduzione delle risposte dovra' essere fornita dalle autorita'.

2 capoverso: Gli atti pubblici concernenti gli appartenenti ai due gruppi etnici, comprese le sentenze dei tribunali, saranno accompagnati da una traduzione nella rispettiva lingua. Lo stesso principio si applichera' agli avvisi ufficiali, alle pubbliche ordinanze ed alle pubblicazioni ufficiali.




STATUT AVTONOMNE DEŽELE FURLANIJE-JULIJSKE KRAJINE, 31. 1. 1963
STATUTO SPECIALE DELLA REGIONE AUTONOMA FRIULI-VENEZIA GIULIA, 31 1 1963


3. ČLEN: V deželi se priznava enakost pravic in ravnanja vsem državljanom neglede na jezikovno skupino, h kateri pripadajo, z zaščito njihovih etničnih in kulturnih značilnosti.

ARTICOLO 3: Nella regione e' riconosciuta parita' di diritti e di trattamento a tutti i cittadini, qualunque sia il gruppo linguistico al quale appartengono, con la salvaguardia delle rispettive caratteristiche etniche e culturali.




RAZSODBA USTAVNEGA SODIŠČA, ŠT. 28, 1982
SENTENZA DELLA CORTE COSTITUZIONALE, N. 28, 1982


Questo complesso di atti ha un contenuto normativo che corrisponde, sia pure per parti, a quello che avrebbero potuto avere uno o più provvedimenti formali diretti a dare attuazione agli articoli dello Statuto speciale allegato al Memorandum d'Intesa; anzi, ad avviso dell'Avvocatura dello Stato, tali misure "possono o ritenersi applicative del suddetto Memorandum" o adottate "proprio in relazione agli impegni" con esso assunti. Ma cio' che conta e' che tali norme danno riconoscimento alla minoranza slovena o meglio qualificano la popolazione di lingua slovena nel territorio di Trieste come "minoranza riconosciuta", il che concretizza l'ulteriore operativita' normativa dell'articolo 6 della Costituzione e dell'articolo 3 dello Statuto regionale, quanto meno per il territorio triestino. Se ormai si e' in presenza, al di la' di ogni dubbio, di una "minoranza riconosciuta", con tale situazione e' incompatibile, prima ancora logicamente che giuridicamente, qualsiasi sanzione che colpisca l'uso della lingua materna da parte degli appartenenti alla minoranza stessa. E' questa infatti l'operativita', che, in tema di trattamento delle minoranze linguistiche, deriva dal fatto ricognitivo di una singola minoranza. E cio' a prescindere dalla circostanza, che perde ogni rilievo, della conoscenza o meno della lingua ufficiale da parte dell'appartenente alla minoranza, sicché questi, ove lo volesse, potrebbe servirsi, "nell'uso pubblico", della lingua italiana: altrimenti nessun trattamento particolare riceverebbe sotto questo aspetto lo sloveno, pretendendosi da lui lo stesso comportamento richiesto a tutte le persone, cittadine e straniere, che sappiano esprimersi in lingua italiana (art. 137, secondo comma, cod. proc. pen.). Questa tutela "minima", anche nei rapporti con le locali autorita' giurisdizionali, consente gia' ora agli appartenenti alla minoranza slovena di usare la lingua materna e di ricevere risposte dalle autorità in tale lingua: nelle comunicazioni verbali, direttamente o per il tramite di un interprete; nella corrispondenza, con il testo italiano accompagnato da traduzione in lingua slovena.



RAZSODBA USTAVNEGA SODIŠČA, ŠT. 62, 1992
SENTENZA DELLA CORTE COSTITUZIONALE, N. 62, 1992


Sulla base delle norme costituzionali prima ricordate - segnatamente l'art. 6 e la X Disposizione transitoria della Costituzione, nonche' l'art. 3 dello Statuto speciale per il Friuli-Venezia Giulia - la lingua propria di ciascun gruppo etnico rappresenta un connotato essenziale della nozione costituzionale di minoranza etnica, al punto da indurre il Costituente a definire quest'ultima quale "minoranza linguistica". Come elemento fondamentale di identita' culturale e come mezzo primario di trasmissione dei relativi valori e, quindi, di garanzia dell'esistenza e della continuita' del patrimonio spirituale proprio di ciascuna minoranza etnica, il diritto all'uso della lingua materna nell'ambito della comunita' di appartenenza e' un aspetto essenziale della tutela costituzionale delle minoranze etniche, che si collega ai principi supremi della Costituzione (v. sentt. nn. 312 del 1983, 289 del 1987 e 768 del 1988): al principio pluralistico riconosciuto dall'art. 2 ("La Repubblica riconosce e garantisce i diritti inviolabili dell' uomo |...| nelle formazioni sociali"), al principio di eguaglianza di fronte alla legge, garantito dall'art. 3, primo comma ("Tutti i cittadini hanno pari dignita' sociale e sono eguali di fronte alla legge, senza distinzioni |...| di lingua |...|"), e al principio di giustizia sociale e di pieno sviluppo della personalita' umana nella vita comunitaria, assicurato dall'art. 3, secondo comma ("E' compito della Repubblica rimuovere gli ostacoli di ordine economico e sociale, che, limitando di fatto la liberta' e l'eguaglianza dei cittadini, impediscono il pieno sviluppo della personalità umana |...|").



RAZSODBA USTAVNEGA SODIŠČA, ŠT. 271, 1994
SENTENZA DELLA CORTE COSTITUZIONALE, N. 271, 1994


Soprattutto, la suddetta sentenza e' richiamata nella parte in cui afferma che la tutela della minoranza linguistica e' assicurata quando si consenta a questi cittadini di non essere costretti ad adoperare una lingua diversa da quella materna nei rapporti con l'autorità giudiziaria.



RAZSODBA USTAVNEGA SODIŠČA, ŠT. 15, 1996
SENTENZA DELLA CORTE COSTITUZIONALE, N. 15, 1996


Si puo' discutere, come in effetti si e' discusso in dottrina e in giurisprudenza, sul valore nel diritto pubblico interno del Memorandum d'intesa e dello "Statuto speciale" ad esso allegato, trattandosi di testi comunicati alle due Camere e da esse discussi, ma senza addivenire ad alcuna deliberazione in vista della loro ratifica ed esecuzione nell'ordinamento interno. Tuttavia, il rinvio che il Trattato di Osimo - esso si' per certo divenuto legge interna - fa, per assicurarne il rispetto, al "niveau de protection des membres des groupes éthniques respectifs ..., prévu par les normes du Statut Spécial échu" comporta che - dal punto di vista interno, l'unico che rileva nel presente giudizio - quel "livello di protezione" faccia oggi certamente parte del vigente ordinamento nazionale.
Dalle norme costituzionale in questione deriva sempre e necessariamente l' obbligo di ricercare una "tutela minima", immediatamente operativa, sottratta alla vicenda politica e direttamente determinabile attraverso l'interpretazione costituzionale dell'ordinamento, anche per mezzo della valorizzazione di tutti gli elementi normativi esistenti, suscettibili di essere finalizzati allo scopo indicato dalla Costituzione.





POGODBA MED SOCIALISTIČNO FEDERATIVNO REPUBLIKO JUGOSLAVIJO IN ITALIJANSKO REPUBLIKO
podpisana v Osimu dne 10. novembra 1975
TRATTATO TRA LA REPUBBLICA ITALIANA
E LA REPUBBLICA SOCIALISTA FEDERATIVA DI JUGOSLAVIA
firmato ad Osimo il 10 novembre 1975


8. ČLEN: V trenutku, ko preneha učinek Posebnega statuta, ki je priložen Spomenici o soglasju z dne 5. oktobra 1954, vsaka pogodbenica izjavi, da bo ohranila v veljavi notranje ukrepe, ki so bili že sprejeti za izvajanje navedenega statuta, in da bo zagotovila znotraj svojega notranjega prava ohranitev ravni varstva članov odgovarjajočih etničnih skupin (odgovarjajočih manjšin), ki jo predvidevajo določila zapadlega Posebnega statuta.

ARTICOLO 8: Al momento in cui cessa di avere effetto lo Statuto Speciale allegato al Memorandum d'Intesa di Londra del 5 ottobre 1954, ciascuna Parte dichiara che essa manterra' in vigore le misure interne gia' adottate in applicazione dello Statuto suddetto e che essa assicurera' nell'ambito del suo diritto interno il mantenimento del livello di protezione dei membri dei due gruppi etnici rispettivi (delle minoranze rispettive) previsto dalla norme dello Statuto Speciale decaduto.









Zakaj imam pravico po slovensko?


Evropski parlament je 12. 4. 1989 odobril resolucijo o pravicah in temeljnih svoboščinah, ki v 1. členu določa: človeško dostojanstvo je nedotakljivo (la dignita' umana e' inviolabile). Ustava Italijanske republike določa v 3. členu: Vsi državljani imajo enako družbeno dostojanstvo ... ne glede na ... jezik ... . (tutti i cittadini hanno pari dignita' sociale...senza distinzione di...lingua). Končno imamo 23. 2. 2001 tudi zaščitni zakon. Torej ni razloga, da bi ne uporabljal/a slovenski jezik.

Kaj bodo rekli drugi ?


Drugi ne morejo reči nič pametnega in nič spodobnega, ker je raba slovenskega jezika v odnosih z oblastmi (vsemi oblastmi) temeljna pravica. In kdor ji nasprotuje, krši več kot en zakon, krši najnižjo stopnjo varstva slovenske manjšine, ki jo določa italijanska ustava. Krši državljansko in politično pravico, za kar zakon predvideva od enega do deset let zapora.

Da je povedalo, kaj predpisuje italijanska ustava, je Ustavno sodišče (v razsodbi št. 28 iz leta 1982) uporabilo besede Posebnega statuta iz leta 1954, ki v 5. členu določa: Pripadniki jugoslovanske etnične skupine na območju pod italijansko upravo ... bodo lahko svobodno uporabljali svoj jezik v osebnih in uradnih stikih z upravnimi in sodnimi oblastmi ... Imeli bodo pravico prejemati od oblasti odgovore v istem jeziku, pri ustnih odgovorih bodisi neposredno ali po tolmaču, v korespondenci morajo oblasti zagotoviti vsaj prevod odgovora.

Gli appartenenti al gruppo etnico jugoslavo nella zona amministrata dall'Italia ... saranno liberi di usare la loro lingua nei loro rapporti personali ed ufficiali con le autorità amministrative e giudiziarie ... Essi avranno il diritto di ricevere risposta nella loro stessa lingua da parte delle autorita'; nelle risposte verbali, direttamente o per il tramite di un interprete; nella corrispondenza, almeno una traduzione delle risposte dovra' essere fornita dalle autorita'.


Kaj ti bodo rekli, ko jim boš to povedal/a?


Da Posebni statut ne velja, ker ni bil ratificiran v italijanskem parlamentu.

In kaj jim boš ti odgovoril/a?


Da je Ustavno sodišče razsodilo (razsodba št. 15 iz leta 1996), da je raven varstva, ki jo predvideva Posebni statut, del pravnega reda italijanske države (il livello di tutela previsto dallo Statuto speciale fa oggi certamente parte dell'ordinamento nazionale). Poleg tega zaščitni zakon uporablja v 8. členu iste besede kot Posebni statut.

Lahko pa ti bodo rekli...


Da Posebni statut ne velja več, ker je bil z Osimsko pogodbo razveljavljen.

In ti jim boš odgovoril/a...


Da se je Italija z 8. členom Osimske pogodbe obvezala, da bo ohranila v veljavi vse ukrepe, ki jih je že sprejela za izvajanje Posebnega statuta, in bo z zakonom zagotovila raven varstva, ki jo predvideva Posebni statut.

Nekateri ti bodo lahko rekli...


Da še ni bilo določeno ozemlje, na katerem velja zaščitni zakon.

In ti jim boš odgovoril/a...


Da 28. člen zaščitnega zakona določa, da raven varstva ne sme biti nižja od tiste, ki jo je manjšina že uživala. Torej obstaja pravica še nadalje najmanj na ozemlju, na katerem je obstajala prej.

In kaj boš rekel/a, če bodo vztrajali pri svojem?


Naj te peljejo k ravnatelju, predstojniku ...

In če te ne bodo hoteli peljati k predstojniku?


Naj ti povejo svoje ime in priimek, da boš vedel/a, kdo je kršil zakon in tvojo pravico. Naj napišejo, zakaj nočejo sprejeti tvoje zahteve v slovenščini.

In če nočejo napisati?


Dobro, pisno bom zahteval pismen odgovor in boste morali odgovoriti po zakonu 241 iz leta 1990.


© 2002Web Design Studio djn