po pravici povedano ...




V. SLOVENCI V ODNOSIH S SODSTVOM



1. USTROJ ITALIJANSKEGA SODSTVA


Ta pregled obsega samo sodne oblasti, ki imajo po dosedanjih izkušnjah večjo vlogo pri uveljavljanju rabe slovenskega jezika tako v sodnih postopkih kot v upravnih postopkih.

Od nekdaj razvejano italijansko sodstvo se je v zadnjih desetletjih še bolj razvejalo in prestalo nekaj reform, ki ga doslej še niso uspele rešiti najsplošnejše hibe - počasnosti.

Kot v marsikateri državi je na vrhu sodstva USTAVNO SODIŠČE, ki presoja skladnost zakonov z ustavnimi določili, obenem pa tolmači ustavo. Nanj se po potrebi obračajo vsi ostali sodni organi, ki so edini pristojni, da postavljajo vprašanje ustavne zakonitosti. Državljan se torej v Italiji ne more obrniti na Ustavno sodišče neposredno, po lastni presoji, kar pa je možno v nekaterih drugih državah.

Že samo ime pove, da je na zelo visoki ravni VRHOVNO KASACIJSKO SODIŠČE, ki razsoja samo to, ali je drug sodni organ upošteval v svojem postopku pravi zakon. To sodišče ima specializirane odseke za civilno in za kazensko pravo ter odsek za delovno pravo. V zadevah splošnega ali načelnega značaja pa razsojajo združeni odseki.

REDNO SODSTVO se enako deli na civilno in kazensko, ki imata nekoliko različen ustroj, čeprav sta v glavnih obrisih enako urejeni. Prizivno sodišče ima civilni in kazenski odsek in enako sodišče, kjer sodijo v težjih primerih trije sodniki (senatu), v lažjih primerih pa en sam sodnik, ki se je do zadnje reforme imenoval pretor. Posebna zvrst civilnega sodnika te stopnje sta delovni sodnik in sodnik za izvršbe. V civilnih zadevah manjše vrednosti razsoja mirovni sodnik.

UPRAVNO SODSTVO ima samo dve stopnji. V vsaki deželi deluje Deželno upravno sodišče, medtem ko ima v Rimu sedež poleg Deželnega upravnega sodišča, ki je pristojno za vse spore z osrednjimi državnimi organi tudi Državni svet, ki je po eni strani posvetovalni organ vlade, po drugi pa drugostopenjsko upravno sodišče.

DAVČNO SODSTVO ima enako samo dve stopnji, od katerih je prva Pokrajinska davčna komisija, druga pa Deželna davčna komisija.

Ker je raba slovenskega jezika po sedanjih tolmačenjih dovoljena v civilnih zadevah samo v pravdah, v katerih vrednost ne presega določene vsote, je dobro vedeti, da je ta mogoča le pri mirovnem sodniku in pri davčnih komisijah. V zadnjih letih pred ukinitvijo pretorjev so omejili možnost nastopanja brez odvetnika pri civilnem pretorju.


Nazaj k kazalu


2. SODSTVO IN VARSTVO MANJŠIN


Sodstvo je bilo do konca sedemdesetih let eden glavnih nasprotnikov varstva manjšin, ker je trdilo da Posebni statut (1954) nima nobene veljave in je odbilo vse zahteve po predaji spisov Ustavnemu sodišču. Ustavno sodišče je več desetletij vztrajalo na stališču, da je za varstvo manjšin pristojen samo državni zakonodajalec-parlament in je tako obsojalo kot protiustavne vse predpise dežel, ki so posegali na področje varstva manjšin.

Redno sodstvo v Trstu pa je desetletja dolgo razsojalo, da Spomenica o soglasju iz leta 1954 in njej priloženi Posebni statut nista nikoli postala veljavna v italijanskem notranjem pravu, čeprav je generalni vladni komisar že leta 1956 priznal veljavnost 6. člena Spomenice o soglasju (odlok št. 190, 11. 6. 1956).

Do izrednega premika pri priznavanju pravice do rabe slovenskega jezika je prišlo z razsodbo Ustavnega sodišča št. 28 iz leta 1982. Ta razsodba je šla tako daleč, da je pripisala pravici do rabe materinega jezika tak pomen (označila jo je za najnižjo stopnjo varstva), da je zagotovila njen obstoj v vseh primerih, ne glede na obstoj izvršnih predpisov, ki jih ustavni člen izrecno predvideva. To pomeni, da pravica do rabe materinega jezika obstaja ne glede na obstoj zaščitnega zakona. Ker je pri tolmačenju 6. člena ustave parafraziralo Posebni statut, se je Ustavno sodišče izreklo, da ta pravica obstaja najmanj na Tržaškem ozemlju.

Razsodba Ustavnega sodišča št. 62 iz leta 1992 je potrdila pravico do rabe slovenskega jezika tudi v civilnih sodnih postopkih, čeprav z že omenjeno omejitvijo na postopke, v katerih lahko stranka nastopa brez odvetnika. Ta razsodba je tudi razčlenila pomen pravice do rabe materinega jezika za uživanje vrste temeljnih ustavnih pravic.

Ti dve razsodbi sta leta 1992 služili Deželnemu upravnemu sodišču za Furlanijo-Julijsko Benečijo kot osnova za razsodbo št. 382 o statutu občine Doberdob, v kateri je zapisalo, da je nepojmljivo, da bi kdo trdil, da Osimska pogodba ne velja za občino Doberdob. Še isto leto je Deželno upravno sodišče izdalo tudi razsodbo št. 502 o statutu občine Sovodnje in s tem potrdilo, da Osimska pogodba velja tudi za goriško pokrajino.

Razsodba Ustavnega sodišča št. 15 iz leta 1996 je ugotovila, da je bila Osimska pogodba, ki se sklicuje na raven varstva, ki jo predvideva Posebni statut, z namenom da jo zagotovi, ratificirana. Zato ni tudi nobenega dvoma, da je ta raven varstva sestavni del pravnega reda italijanske države.

Vrsta prizivov zoper globe za cestnoprometne in druge prekrške je privedla do vrste ugodnih razsodb Deželnega upravnega sodišča, pretorja in mirovnega sodnika. Krona vsemu temu prizadevanju pa je razsodba Vrhovnega kasacijskega sodišča št. 4468, izrečena 12. 12. 2000 in deponirana 28. 3. 2001. Ta razsodba je določila, da so upravni spisi (npr. zapisnik o prekršku, uradna obvestila upravnih oblasti itd.) brez prevoda v slovenski jezik neveljavni.

Na Deželnem upravnem sodišču sta bila leta 1992 vložena dva priziva v slovenskem jeziku, vendar sta bila odklonjena zaradi proceduralne napake.

Na Pokrajinsko davčno komisijo je bila vložena že cela vrsta prizivov v slovenskem jeziku, spisi so bili v večji ali manjši meri prevedeni v slovenščino, na kaki obravnavi je bila že prisotna tolmačica za slovenski jezik.





Nazaj k kazalu

Naslednja stran
© 2002Web Design Studio djn