po pravici povedano ...




III. SLOVENCI V ODNOSIH S KRAJEVNIMI UPRAVAMI IN Z DEŽELNO UPRAVO



1. PRAVNI VIRI


Za rabo slovenskega jezika v odnosih s krajevnimi upravami9, to so občinske uprave in pokrajine, imamo več pravnih virov. Za štiri občine v tržaški pokrajini pride na prvem mestu v poštev ukaz Zavezniške vojaške uprave (ZVU) št. 183 z dne 2. 9. 1949. Za vse občine tržaške pokrajine pride v poštev Posebni statut (5. 10. 1954). Za vse občine v deželi, ki spadajo k slovenskemu etničnemu ozemlju, prideta v poštev 8. člen Osimske pogodbe in republiška ustava, za občine, ki so to predvidele v svojem statutu, pride v poštev tudi statut posamezne občine. Posebni statut in statut posamezne občine sta pravna vira, ki najbolj podrobno opredeljujeta to pravico.

Za rabo slovenskega jezika v odnosih s pokrajinskimi upravami imamo prav tako več pravnih virov. Pri tem je treba upoštevati, da se je v tržaški pokrajini svoj čas uveljavila logika, da obstaja pravica do rabe slovenskega jezika tudi zato, ker so v pokrajini štiri občine (Devin-Nabrežina, Dolina, Repentabor in Zgonik), ki jih zadeva ukaz ZVU iz leta 1949. V ostalem veljajo isti pravni viri kot za stike z občinskimi upravami.

Za rabo slovenskega jezika v odnosih z deželno upravo10 velja poleg pravnih virov, ki smo jih navedli za občine in pokrajine, tudi 3. člen deželnega statuta. Tu pa je treba omeniti pojav izpred skoraj petnajstih let, ko je dežela prenehala dajati prispevke na osnovi pravno neosnovane trditve, da ne more noben upravni akt temeljiti na spisu, ki ni napisan v uradnem jeziku. Ta utemeljitev je slonela na razglabljanju Računskega sodišča in je posledično začela veljati tudi za osnovo odredbam tržaških županov proti rabi slovenskega jezika. To je pred nekaj leti povsem ovrglo Deželno upravno sodišče, ki je potrdilo pravico do vlog in prošenj v slovenskem jeziku.

Pravico do rabe slovenskega jezika v odnosih s krajevnimi upravami in z deželno upravo je potrdila nova razlaga pristojnosti za varstvo manjšin, do katere je prišlo po znameniti razsodbi Ustavnega sodišča št. 28 iz leta 1982. Z razsodbo št. 312 iz leta 1983 je namreč Ustavno sodišče opustilo teorijo, po kateri je bilo varstvo manjšin "predmet", ki je bil v izključni pristojnosti parlamenta in so zato vprašanje varstva manjšin urejali samo državni zakoni. To teorijo so imenovali "riserva di legge". Po novi teoriji, pa je varstvo manjšin "načelo" (6. člen ustave se prav zaradi tega nahaja v poglavju, ki ima naslov "Temeljna načela"), ki ga morajo pri izdajanju predpisov upoštevati vsi organi, ki imajo to pristojnost. Po tej razlagi je ustavodajna skupščina rabila izraz "republika" in ne "država", ker je mislila tako na državo, kot tudi na dežele, pokrajine in občine, in je rabila izraz "predpisi" in ne "zakoni", ker je mislila tako na zakone, ki jih lahko izdajajo poleg države tudi dežele, kot tudi na pravilnike, ki jih lahko izdajajo pokrajine in občine.

Zato je vlada v uvodu k svojemu osnutku zakona za varstvo slovenske manjšine, ki ga je predložila 26. 1. 1990 (št. 2073) zapisala, da bodo za znaten del varstva slovenske manjšine poskrbele občine.

Nazaj k kazalu



2. BIROKRACIJA


V odnosih z upravnimi oblastmi moramo vedno računati z delovanjem birokracije v najslabšem pomenu besede. Zato moramo biti primerno pripravljeni, da lahko premagamo vse birokratske ovire.

Prva birokratska ovira je stališče, ki ga lahko izrazimo v stavku "To ni nikjer predvideno". To oviro lahko npr. premagamo s pravnim načelom, ki ga je navedlo Deželno upravno sodišče v razsodbi o sovodenjskem občinskem statutu: "Dovoljeno je vse, kar ni izrecno prepovedano, pa še to je dovoljeno, če je prepoved v nasprotju z ustavo".

Druga birokratska ovira je bilo delovanje uradništva, v katero državljan ni imel vpogleda. To oviro je v glavnem odstranil zakon št. 241 z dne 7. 8. 1990, ki se imenuje "Novi predpisi glede upravnega postopka in pravica do dostopa do upravnih spisov" ali na kratko "Zakon o glasnosti" ("Legge sulla trasparenza"). To nam omogoča, da sledimo postopku javne uprave in da se v primeru neugodnega odgovora pritožimo na višji organ.

Ta izredno pomemben zakon ima sledeča poglavja:

1. načela,

2. odgovorni za postopek,

3. udeležba pri upravnem postopku,

4. dostop do upravnih spisov,

5. končni predpisi.


V 1. poglavju je posebej pomembno sledeče:


V 2. poglavju je predpisano, da je treba za vsak postopek določiti odgovorno osebo in stranka ima pravico vedeti, kdo je ta oseba.

V 3. poglavju je predpisano, da mora biti stranka obveščena, da je upravna oblast začela postopek, ki jo zadeva, in da ima stranka pravico, da vidi vse spise, ki pridejo v postopku v poštev.

V 4. poglavju je predpisano, da ima vsakdo pravico do dostopa do upravnih spisov, ki ga zadevajo.

Za ogled spisov, ki nas zadevajo, zadošča ustna prošnja, za kopijo spisov pa je potrebna pisna prošnja. Da bomo gotovi, da bo javna uprava ravnala po tem zakonu, je dobro, da vsako prošnjo predložimo s pripročenim pismom s povratnico (raccomandata con avviso di ricevimento) ali pa tako, da prošnjo predložimo osebno in imamo pri tem s seboj kopijo prošnje, na kateri urad s posebnim žigom potrdi njen prejem.


Nazaj k kazalu



3. UPRAVNI POSTOPKI IN UPRAVNI UKREPI


Upravni postopki11 so praviloma pisni, kar je zelo ugodno za rabo slovenskega jezika spričo dejstva, da dobimo v občinskih uradih (zlasti v mestih) zelo težko osebo, ki obvlada slovenski jezik (celo v vložiščih jih ni) in tudi v pokrajinskih in deželnih uradih so osebe, ki obvladajo slovenski jezik, bolj redke. Tako občine, pokrajine in dežela imajo pa prevajalce za slovenskih jezik, ki pisno vlogo lahko prevedejo. Odklonitev pisne vloge, zato ker je sestavljena v slovenskem jeziku, je kaznivo dejanje in to meddrugim na osnovi 23. člena zaščitnega zakona št. 38/2001.

Če je v upravnem postopku predpisana raba obrazca, mora uprava zagotoviti obrazec v slovenskem jeziku ali v dvojezični obliki. Če urad ne ponudi obrazca v slovenskem jeziku, mora na obrazcu v italijanskem jeziku pisati, da je na razpolago tudi obrazec v slovenskem jeziku in to na podlagi 3. odstavka 8. člena zaščitnega zakona št. 38/2001.

Odgovor na vlogo v slovenskem jeziku mora biti vedno opremljen s prevodom v slovenski jezik, enako morajo biti opremljeni s prevodom v slovenski jezik vsi uradni spisi, ki jih razne uprave pošljejo pripadnikom slovenske manjšine na lastno pobudo.

Številne pisne zahteve po slovenskih prevodih upravnih ukrepov12 in sodne obravnave, ki so sledile odrekanju teh prevodov, so privedle do vrste razsodb, ki so take upravne ukrepe razveljavile. Poleg razsodb mirovnega sodnika in Deželnega upravnega sodišča, je posebej pomembna razsodba Vrhovnega kasacijskega sodišča št. 4468/01, z dne 28. 3. 2001, ki je proglasila ničnost upravnega ukrepa, ki ni bil opremljen s prevodom v slovenski jezik, kar pomeni, da ukrep brez slovenskega prevoda nima nobene veljave.

Upravni ukrepi morajo vsebovati pravni poduk, ki pove na katero oblast lahko naslovimo priziv zoper upravni ukrep in v kolikem času moramo predložiti priziv. Upravni ukrep brez pravnega poduka ni veljaven.





Nazaj k kazalu

Naslednja stran
© 2002Web Design Studio djn