po pravici povedano ...




II. ITALIJANSKA TEORIJA IN PRAKSA VARSTVA MANJŠIN


1. DO LETA 1918


1.1. SARDINSKO KRALJESTVO 1720-1861

Vojvodina Savoja je postala v 16. stoletju uradno dvojezična dežela, ker so jo sestavljale Savoja in Aosta s francoščino kot uradnim jezikom (1561) in Piemont z italijanščino kot uradnim jezikom. S pridobitvijo Sardinije (1720) in povišanjem v Sardinsko kraljestvo je pridobila znatno število prebivalstva, ki se ni prepoznavalo niti v francoščini niti v italijanščini, ki je bila leta 1764 uvedena na Sardiniji kot uradni jezik. Francoščina je kot jezik vladarske hiše, savojskega in aostanskega plemstva ter jezik mednarodne veljave imela pomemben položaj tudi v Piemontu. Statut (ustava), ki ga je Carlo Alberto izdal 4. 3. 1848, je v 62. členu predpisal italijanščino kot uradni jezik parlamenta, vendar je dopustil tudi rabo francoščine. Zakon št. 1371 z dne 23. 6. 1854 je predvideval izdajanje uradnega lista tudi v francoskem jeziku, zakon št. 3725 z dne 13. 11. 1859 pa je predvideval pouk v francoščini v občinah, v katerih se ta jezik govori.

V Aosti in v Piemontu je v nekaterih gorskih dolinah ob meji s Švico živelo prebivalstvo nemškega jezika, ki ga zaradi izvora v švicarskem kantonu Wallis imenujemo Walser.

Ko se je v prvi polovici 19. stoletja začela razvijati zamisel o zedinjenju Italije, se je razvilo pojmovanje naroda kot prebivalstva istega jezika, ki ga od drugih narodov ločijo naravne meje (Progetto di costituzione per l'Italia fatta libera ed indipendente iz leta 1835). V Sardinskem kraljestvu pa so se že začeli pripravljati na nove osvojitve in leta 1845 so v Turinu izdali knjigo s naslovom Le Alpi che cingono l'Italia considerate militarmente. V njej je razvita teorija o "naravni" meji na alpskem razvodju in Alpe so potegnjene do vzpetin severovzhodno od Reke.

V skladu s takim mišljenjem je Sardinsko kraljestvo s pogodbo z dne 24. 3. 1860 odstopilo Franciji Savojo in Nizzo, ker sta na drugi strani Alp in sta francoskega jezika. To je bilo potrjeno s plebiscitom 15. 4. 1860. To dejanje je ošibilo položaj francoščine v predelih, ki so ostali v Sardinskem kraljestvu.


Nazaj k kazalu


1.2. KRALJEVINA ITALIJA

Pridobitev novih ozemelj, ki je bila osnova za preimenovanje države v kraljevino Italijo (17. 3. 1861), je izredno razširila področje, na katerem je bila v rabi italijanščina in je po-tisnila francoščino v še bolj podrejen položaj. Po izračunu jezikoslovca Tullia De Maura pa je ob nastanku italijanske države obvladalo italijanščino ali "latinščino iz Firenc" komaj 2,5% prebivalcev.

Takoj je prišlo do javnih nastopov proti uradni rabi francoščine in že leta 1861 je Giovenale Vegezzi Ruscalla izdal knjižico Diritto e necessita' di abrogare il francese come lingua ufficiale in alcune valli della provincia di Torino (Aosta je bila v turinski pokrajini do začetka leta 1927).

Po izgonu francoščine iz javne uprave, so jo začeli ukinjati v šolah. Leta 1879 so jo ukinili v licejih, leta 1911 so jo poučevali le v osnovnih šolah in to samo še eno uro dnevno. Leta 1912 je T.Tibaldi v Turinu izdal knjižico z naslovom Il trionfo dell'idioma gentile nella valle d'Aosta.

Tudi uporabo nemščine so začeli krčiti. Nekaj ur osnovnošolskega pouka se je ohranilo do leta 1915, a le v krajih, kjer je bilo nemško prebivalstvo izjemno močno prisotno, se pravi v Piemontu in dolini Aoste.

Z vojno proti Avstriji 1866 je Italija pridobila Benečijo in 22.11. istega leta je Giornale di Udine objavil uvodnik o tem, kako je treba iztrebiti Slovence.

Italijanska država je že pri prvem popisu leta 1861 spraševala prebivalstvo po jeziku, prav tako v letih 1901, 1911 in 1921, a je že od vsega začetka zapisala, da ta podatek nima nobenega političnega pomena.

Ob napovedi vojne (1915) Avstro-Ogrski in Nemčiji so zatrli pouk nemščine, čeprav Walserji niso imeli s tema državama nobene zveze.


2. V LETIH 1918-1945

Obdobje po prvi svetovni vojni ne bomo posebej obravnavali, saj dobro vemo, kakšno je bilo ravnanje Italije do Slovencev in Hrvatov, pa tudi do Nemcev. Naj povemo, da so se proti koncu tega obdobja Italijani lotili tudi francoskih krajevnih imen. Kraljevi odlok št. 752 z dne 12. 4. 1937 je ukinil imena trinajstih občin in dveh vasi v turinski pokrajini, kraljevi odlok št. 1442 z dne 22. 7. 1939 je ukinil imena dvaintridesetih občin v aostanski pokrajini, leta 1940 pa so z dvema kraljevima dekretoma (št. 249 z dne 29. 3. in št. 912 z dne 21. 6.) ukinili še imena šestih občin v pokrajini Cuneo.

Med francosko govorečimi se je že od začetka 20. stoletja pojavilo organizirano nasprotovanje izrinjanju francoščine, po 8. 9. 1943 pa se je francosko prebivalstvo organiziralo tudi vojaško in 19. 12. 1943 so njihovi predstavniki podpisali v Chivassu listino (Carta di Chivasso), ki je zelo pomembna za povojni razvoj manjšinskega vprašanja.


Nazaj k kazalu


3. V LETIH 1945-1947

Italijanski politiki so razumeli, da s politiko raznarodovanja ne bo šlo več naprej. Aosto in manjše področje v Liguriji je zasedla francoska vojska, ki se je sicer kmalu umaknila preko meje, toda bilo je neizpodbitno, da bodo samo hitre koncesije manjšinam uspele preprečiti najhujše. Tako so že 7. 9. 1945 podelili z zakonodajnim odlokom kraljevega namestnika št. 545 avtonomijo Dolini Aosti, istega dne pa so z odlokom št. 546 podelili gospodarske in davčne olajšave. Naslednje leto so z zakonodajnim odlokom št. 365 z dne 11. 11. uredili tudi šolstvo.

Tudi na Južnem Tirolskem so pohiteli in z zakonodajnim odlokom kraljevega namestnika št. 825 z dne 22. 12. 1945 uredili vprašanje rabe nemškega jezika v odnosih z oblastmi. Naslednje leto pa se je predsednik italijanske vlade Alcide De Gasperi 5. 9. sestal s predsednikom avstrijske vlade Karlom Gruberjem v Parizu in se z njim dogovoril o pravicah, ki jih bo Italija zagotovila nemški manjšini na Južnem Tirolskem.

Nato je vprašanje varstva manjšin prešlo v ustavodajno skupščino. Precejšnjo vlogo je verjetno odigrala že omenjena Carta di Chivasso, 19. 12. 1943 sestavljeni avtonomistični manifest pripadnikov frankofonskega osvobodilnega gibanja. Ker je ta listina zagovarjala široko upravno in politično avtonomijo, ki naj bi avtomatično zavarovala frankofonsko manjšino, se je v ustavodajni skupščini uveljavila misel, da je za varstvo manjšin potrebna ustanovitev avtonomnih dežel. Nasprotniki pa so hoteli odvzeti ta argument zagovornikom avtonomnih dežel in so 22. 7. 1947 predlagali poseben člen, ki je v končni redakciji ustave postal 6. člen. Kljub temu so člani ustavodajne skupščine še naprej tesno povezovali avtonomijo dežel z varstvom manjšin.

Treba pa je reči, da je bila ustavodajna skupščina hudo ozkosrčna in gluha do varstva nekaterih manjšin. O Albancih, Grkih, Hrvatih, Kataloncih in Okcitancih so bili mnenja, da so že dovolj integrirani, in da bi bilo zato neprimerno zagotavljati kakršnokoli varstvo. Isti argument so rabili za Beneške Slovence, ki so na plebiscitu leta 1866 skoraj vsi glasovali za priključitev k Italiji, v prvi svetovni vojni pa je bil alpinski bataljon iz Nadižke doline edina enota italijanske vojske, ki ni imela nobenega dezerterja itd. Slovenci v Kanalski dolini so jim bili povsem neznani.

Niti frankofonsko prebivalstvo valdeških dolin v Piemontu, katerih predstavniki so bili med avtorji in podpisniki Chivaške listine, ni bilo deležno nobene avtonomije in nobenega varstva. O Furlanih, med katerimi je bilo takrat močno avtonomistično gibanje, ni bilo govora, enako ne o Sardincih.

Statuti avtonomih dežel so bili odobreni z ustavnimi zakoni, ki so pravi nestvori. Sicilski statut je v bistvu ostal tisti iz leta 1945 in albanske manjšine sploh ne omenja. Sardinski ne obravnava niti večinskih Sardincev niti katalonske manjšine. Aostanski statut ne obravnava nemške manjšine. Južnotirolski statut ne obravnava nemške manjšine na Tridentinskem, ki ne meji na bocensko pokrajino, Ladince pa priznava samo v bocenski pokrajini.

Ker so ustanovitev naše avtonomne dežele odložili do ponovne pridobitve Trsta, je 10. prehodna določba ustave predpisala takojšnje izvajanje 6. člena ustave. Čeprav določba uporablja samostalnik minoranza v množini, je iz razprave v ustavodajni skupščini razvidno, da bi varstvo pripadalo samo kaki 9.000 Slovencem v goriški pokrajini. Kaj so Goričani dobili, dobro vemo. Tudi če bi sprejeli teorijo, da Beneški Slovenci nimajo nobene pravice kot jezikovna manjšina, ker so že itak zvesti državljani, je povsem nesprejemljivo, da se ne prizna nobene pravice Slovencem v Kanalski dolini, ki leta 1866 niso glasovali za priključitev k Italiji in se v prvi svetovni vojni niso zvesto vojskovali za Italijo.



Nazaj k kazalu


4. V LETIH 1948-1961

Ustava je stopila v veljavo 1. 1. 1948 in 26. 2. so bili izglasovani ustavni zakoni, s katerimi so bili odobreni statuti avtonomnih dežel: z zakonom št. 4 statut doline Aoste, ki obravnava varstvo manjšine v členih od 38. do 40., z zakonom št. 5 statut Tridentinskega in Zgornjega Poadižja ali Južne Tirolske, ki obravnava varstvo manjšin v členih od 84. do 87. Iz tega logično izhaja, da bi za takojšnje izvajanje določil 6. člena ustave morali v istem času izdati ustavni zakon za manjšine v deželi Furlaniji-Julijski Benečiji, ki bi urejal rabo slovenskega jezika v odnosih z oblastmi in v toponomastiki ter šolstvo v slovenskem jeziku. Tega niso storili ne takrat in niti pozneje.

4.1. NOVE OBVEZNOSTI

Italija je s Spomenico o soglasju, ki je bila parafirana v Londonu 5. 10. 1954, dobila upravo večjega dela cone A nekdanjega STO in se obenem obvezala, da bo izvajala določila Posebnega statuta, ki je bil tedaj podpisan.

2. člen Posebnega statuta določa enakopravnost pripadnikov manjšin s pripadniki večin na šestih točkah, od katerih je posebej pomembno peta, ki obravnava rabo manjšinskega jezika.

3. člen prepoveduje hujskanje k narodnostni in rasni mržnji in predpisuje kaznovanje takega ravnanja.

4. člen jamči varstvo na področju tiska, kulture in šolstva in zagotavlja hitro pravno ureditev manjšinskega šolstva.

5. člen v treh odstavkih urejuje pravico do rabe manjšinskega jezika.

6. člen jamči enakopravnost na področju gospodarstva.

7. člen prepoveduje spremembo upravnih enot z namenom, da se spremeni njihov narodnostni ustroj.

8. člen ustanavlja mešani odbor, ki naj bi skrbel za spoštovanje določil ostalih členov.

Iz besedila statuta je razvidno, da je italijansko stran motila predvsem vidljivost slovenske manjšine. Zato je postavila zahtevo, da se omeji pravico do dvojezičnih napisov na javnih zgradbah in do dvojezičnih imen naselij samo na ozemlje občin, v katerih vsaj ena četrtina prebivalstva pripada manjšini. Da bi to pravico uveljavila vsaj v delu tržaške občine, je jugoslovanska stran predlagala, da se v občini Trst zagotovi to pravico v volilnih okrajih, v katerih vsaj ena četrtina prebivalstva pripada manjšini.

Italijanski vladi je prijala teza o neugasli italijanski suverenosti na STO in je zato podpirala rešitev o začasni razmejitvi med Italijo in Jugoslavijo. V tej luči je zato postavila na čelo Tržaškega ozemlja Generalnega vladnega komisarja, ki je imel oblast vlade in bivše zavezniške vojaške uprave, torej tudi zakonodajno oblast. Italijanski zakoni, ki so izšli po 8. 9. 1943, so veljali na Tržaškem ozemlju samo, če je Generalni vladni komisar z lastnim odlokom raztegnil njihovo veljavnost na to ozemlje.


Nazaj k kazalu


4.2. IZIGRAVANJE SPREJETIH OBVEZNOSTI

V naslednjih letih Italijanska republika ni izdala ustavnega zakona za varstvo slovenske manjšine in prav tako ni pokazala nobene pripravljenosti do tega, da bi izpolnila obveznosti, ki jih je sprejela s statutom avtonomne dežele Tridentinskega Gornjega Ponadižja. Ladinsko manjšino so priznali le v bocenski pokrajini, čeprav 87. člen statuta jasno priznava njen obstoj "v krajih, kjer se govori ladinski jezik". Za bocensko pokrajino pa niso izdali izvršilnih predpisov8 , tako da je bilo izvajanje pravic obeh manjšin, nemške in ladinske, zaustavljeno. Nemci so zato 17. 11. 1957 v Sigmundskroni (Castelfirmiano) organizirali veliko protestno zborovanje, kar je bilo pravzaprav začetek protestnega gibanja, ki je že 21. 9. 1959 privedlo do začetka internacionalizacije problema. Generalna skupščina OZN se je prvič izrekla z resolucijo št. 1497, 31. 10. 1960 in drugič z resolucijo št. 1661, 28. 11. 1961.

Prav tako sistematično je potekalo izigravanje določb Posebnega statuta iz leta 1954. Eden izmed najbolj radikalnih italijanskih izgovorov je bil ta, da Spomenica o soglasju ni bila ratificirana, zaradi česar naj bi ne imela prav nobene pravne veljave v notranjem pravu. Enako seveda tudi Posebni statut kot priloga Spomenice. Drugi domiselni izgovor je bil ta, da v italijanskem pravnem redu ne obstajajo volilni okraji, temveč okrožja. Zato so samovoljno določili predel tržaške občine (v glavnem vzhodni in zahodni Kras), kjer naj bi stali slovenski napisi na javnih zgradbah in naj bi bila krajevna imena dvojezična. Izjema so bili le napisi na šolah s slovenskim učnim jezikom. Občina Trst je šla celo tako daleč, da je samo v tem določenem predelu dopuščala uradno rabo slovenskega jezika (razglasi).

Glede rabe slovenskega jezika v odnosih z upravnimi oblastmi je mogoče zabeležiti strogo zaupno okrožnico Generalnega vladnega komisarja, z dne 28. 2. 1959, s katero je obvestil vse državne urade v Trstu, da se lahko poslužujejo prevajalskega urada pri njego-vem kabinetu. Občina Trst je nastavila kvalificiranega tolmača šele leta 1968, občina Milje in tržaška pokrajina pa še kasneje. Dejansko je ustna raba slovenskega jezika še danes izredno težka, če ne nemogoča.

Do pravne ureditve slovenskega šolstva na tržaški in tudi goriški pokrajini, je prišlo šele z zakonom št. 1012 z dne 19. 7. 1961, toda stalna učna mesta za učitelje so bila raz-pisana šele 1967, za profesorje pa 1971.



5. V LETIH 1962-1971


5.1. NOVE OBVEZNOSTI

Internacionalizacija južnotirolskega vprašanja je prinesla, ob spremljavi vrste atentatov italijanski državi, nove obveznosti ali boljše povedano novo formulacijo starih obveznosti. Leta 1969 je bil izdelan predlog 137 ukrepov, za izvedbo katerih je bil določen tudi operativni koledar. Južnotirolska stranka Südtiroler Volkspartei je na zborovanju 22. 11. 1969 odobrila predlog in začela se je parlamentarna pot ustavnega zakona št. 1 z dne 10. 11. 1971, s katerim je bil odobren novi statut avtonomne dežele Tridentinskega-Južne Tirolske. Ladinci iz pokrajine Trento še vedno niso bili priznani, med njimi pa se je začelo odločno gibanje, ki je po dolgem času le doseglo uspeh, se pravi pravico do uporabe svojega jezika v od-nosu do oblasti, pouk materinščine, zajamčeno zastopstvo in popis po jeziku.

Nazaj k kazalu


5.2. IZIGRAVANJE SPREJETIH OBVEZNOSTI

Pobuda za obnovitev pouka nemškega jezika v občinah z nemškim prebivalstvom v Piemontu, je nudila ministrstvu za šolstvo priložnost, da je razkrilo resnično miselnost državnega vrha glede varstva manjšin. V pismu senatorja Pastoreja z dne 3. 11. 1962 beremo: "La concessione di una seconda lingua, oltre quella materna, e' stata finora accordata esclusivamente a quelle regioni a statuto speciale che potevano rappresentare, nell'immediato dopoguerra, una grave minaccia per l'integrita' dello Stato". To razmišljanje nima nobene veze s pojmom človekovih pravic.

Čeprav tržaško ozemlje še ni postalo polnopravni del Italijanske republike, je vendar padla odločitev o ustanovitvi avtonomne dežele Furlanije-Julijske Benečije. Tako je nastal ustavni zakon št. 1 z dne 31. 1. 1963. Pravni položaj se odraža v opisu deželnega ozemlja, ki ob goriški in videmski pokrajini navaja šest občin tržaške pokrajine.

Glede varstva jezikovnih manjšin je bilo pričakovati, da bo statut vseboval nekaj členov o rabi jezika, o šolstvu in o toponomastiki, kot jih vsebujeta statuta ostalih dveh dežel s priznanimi manjšinami. Toda deželni statut navzlic obveznosti iz 10. prehodne določbe ustave vsebuje le medel 3. člen, ki je omogočil pravzaprav le še nadaljnje izigravanje slovenske manjšine. Slovenska manjšina je tako ostala še nadalje brez izrecne omembe v ustavnem zakonu in v deželnih zakonih se je nekaj let pojavljala kot skupnost, ki je nosilka posebnih interesov.


5.3. NOVE POBUDE

Na področju varstva manjšin izven treh avtonomnih dežel je mogoče zabeležiti pri-zadevanja albanske manjšine v Južni Italiji, ki so povzročila predstavitev novih predlogov zakonov v letih 1964 (št. 1326), 1968 (št. 18) in 1969 (št. 1051).

Leta 1970 je v naših krajih dozorela misel za predložitev predloga zakona za tako imenovano globalno zaščito, ki je bil prvič predložen v senatu 29. 4. 1970 (št. 1180). Različne stranke so v naslednjih letih predložile še nekaj desetin osnutkov, ki pa so ostali le predlogi.

Ustanovitev dežel z navadnim statutom (1971) je prinesla nove pobude, ki pa so bile formulirane zelo medlo zaradi stališča vlade in Ustavnega sodišča, da je za varstvo manjšin pristojen samo parlament. Tako so bolj ali manj posredno predvideli varstvo jezikovnih manjšin statuti dežel Piemont (zakon št. 338/1971), Veneto (zakon št. 340/1971), Molise (zakon št. 347/1971), Basilicata (zakon št. 350/1971), Kalabrija (zakon št. 519/1971).

Nazaj k kazalu




6. V LETIH 1972-1982



6.1. NOVE OBVEZNOSTI

Na novo formulirane obveznosti do nemške in ladinske manjšine v bocenski pokrajini so bile organsko vključene v deželni statut z odlokom predsednika republike št. 670 z dne 31. 8. 1972, izdajanje izvršilnih predpisov pa se je kljub operativnemu koledarju tako zavleklo, da je Republika Avstrija dala Italiji razrešnico šele 11. 6. 1992. Z italijansko-jugoslovansko pogodbo, ki je bila podpisana 10. 11. 1975 v Osimu, državi nista prevzeli novih obveznosti glede varstva manjših ali narodnih skupnosti, pač pa sta zagotovili pošteno izvajanje obveznosti, ki izhajajo iz Posebnega statuta z dne 5. 10. 1954. Z 8. členom pogodbe sta se državi obvezali, da bosta ohranili v veljavi vse notranje ukrepe, ki so že bili sprejeti za izvajanje Posebnega statuta, in da bosta z notranjo zakonodajo zagotovili raven varstva, ki jo Posebni statut predvideva.


6.2. IZIGRAVANJE SPREJETIH OBVEZNOSTI

Pogodba je bila ratificirana z zakonom št. 73 z dne 14. 3. 1977 in parlament je pooblastil vlado, da v 18 mesecih izda z odloki, ki imajo veljavo rednega zakona, vse predpise, ki so potrebni za izvedbo obveznosti.

Ko je vlada 15. 7. 1978 poslala v Trst osnutek odloka predsednika republike za izvajanje 8. člena pogodbe, slovenski predstavniki niso zahtevali potrebnih popravkov in dopolnil, temveč so osnutek kategorično odklonili, ker se je nanašal samo na tržaško pokrajino in ni upošteval goriške in videmske pokrajine. Osnutek pa je zagotavljal rabo slovenskega jezika na celotnem ozemlju tržaške pokrajine brez kakršnekoli izjeme. Deželni odbor je v skladu z zahtevami slovenskih predstavnikov odklonil osnutek odloka predsednika republike, čeprav je imel že napisano ugodno mnenje, in tako ni bil nikoli izdan odlok za izvajanje 8. člena pogodbe in s tem za izvajanje Posebnega statuta. Po drugi strani se je takoj po ratifikaciji pogodbe začelo ukinjanje že sprejetih ukrepov.

Nazaj k kazalu



6.3. NOVE POBUDE

Poslanec italijanske komunistične stranke Mario Lizzero je leta 1972 začel pripravljati predlog zakona za varstvo manjšin, ki so jim v razpravi v ustavodajni skupščini odrekli pravico do varstva. Vendar je zadeva napredovala zelo počasi. Tako je poslanca Lizzera prehitela skupina radikalnih poslancev, ki je 27. 10. 1976 predložila predlog zakona št. 662. Lizzero ni bil več izvoljen, stranka pa se je obotavljala z izdelavo predloga zakona, tako da jo je prehitela socialistična stranka, ki je 24. 10. 1980 predložila predlog zakona št. 2068. Komunisti so svoj predlog zakona (št. 2318) predložili šele 4. 2. 1981. Takoj nato se je začela parlamentarna obravnava, ki pa je prišla do konca šele z odobritvijo zakona št. 482 z dne 15. 12. 1999, to je po osemnajstih letih. V vsem tem času Italija še ni toliko dozorela, da bi v ta zakon vključila tudi romsko manjšino. Izvršilni predpisi, ki bi morali biti izdani do 4. 7. 2000, so bili izdani šele z odlokom predsednika republike št. 345 z dne 2. 5. 2001, toda objavljenega komaj 13. 9. 2001.

Do bistvenega preobrata pa je prišlo z razsodbo Ustavnega sodišča št. 28 iz leta 1982, ker je z njo sodišče opustilo teorijo o izključni pristojnosti parlamenta za varstvo manjšin (riserva di legge), in je leta 1983 izoblikovalo teorijo, po kateri je varstvo jezikovnih manjšin načelo, ki ga pri izdajanju predpisov morajo upoštevati vsi organi, ki so pristojni za izdajanje predpisov.


Nazaj k kazalu


7. V LETIH 1983-1991


Napredek slovenske manjšine v tem času temelji na zakonu o reformi kazenskega postopnika iz leta 1969 in na razsodbi Ustavnega sodišča št. 28 iz leta 1982. Zato 109. člena kazenskega postopnika, ki ureja rabo manjšinskega jezika v kazenskem sodnem postopku, in je bil odobren z odlokom predsednika republike št. 447 z dne 22. 9. 1988, ni mogoče šteti za znak kakega posebnega spoštovanja republiške ustave, ker je s tem samo delno prenehala večdesetletna kršitev 5. člena Posebnega statuta (1954).

Prizadevanja za priznanje pravic ladinske manjšine v pokrajini Trento so ob razpravah o varstvu manjšin izven avtonomnih dežel nekoliko prispevale k povečanju občutljivosti za to vprašanje. V omejeni meri je k temu prispevalo tudi prizadevanje za priznanje nemške manjšine v Dolini Aoste. Kljub temu pa se položaj slovenske manjšine ni izboljšal. Svojo nezrelost in nestrpnost do slovenske manjšine je Italija pokazala z edinim vladnim osnutkom zakona za varstvo slovenske manjšine, ki ga je v senatu predložila vlada Giulia Andreottija 26. 1. 1990 (št. 2073).

V tem času se je položaj slovenske manjšine poslabšal tudi z vključitvijo Slovenca, ki je bil izvoljen v senat v 3. stalno komisijo za zunanje zadeve in izseljeništvo, ki ne obravnava vprašanj varstva manjšin, kar pa je v pristojnosti 1. stalne komisije za ustavne zadeve, zadeve predsedstva vlade in notranjega ministrstva, v kateri je bila do 1987 senatorka Jelka Gerbec.

Razpad Jugoslavije je nekatere navdal z upanjem ali celo s prepričanjem, da bo vprašanje varstva slovenske manjšine hitro rešeno, ko je odpadlo "slovansko-komunistično zaledje", toda tako upanje kot prepričanje sta se izkazala neutemeljena.

Raziskave v prihodnosti bodo pokazale, v koliki meri je prispevalo k večji občutljivosti za vprašanja manjšin prizadevanje Konference za varnost in sodelovanje v Evropi.


Nazaj k kazalu


8. V LETIH 1992-1999


Zaradi zapletov v vzhodni in jugovzhodni Evropi je v Svetu Evrope prišlo v ospredje vprašanje varstva manjšin, s katerim se Evropska zveza zaradi nerešenih tovrstnih problemov pri nekaterih članicah ne ukvarja poglobljeno.

Odnos Italije do dokumentov Sveta Evrope o varstvu manjšin dokazuje njeno nedovzetnost na tem področju. Evropsko listino o deželnih ali manjšinskih jezikih (pogodba št. 148 z dne 5. 11. 1992), ki naj bi nalagala bolj zahtevne obveze glede manjšin, je Italija podpisala zelo pozno (27. 6. 2000), Okvirno konvencijo o varstvu narodnih manjšin (pogodba št. 157 z dne 1. 2. 1995), pa je ratificirala že leta 1997 z zakonom št. 302 z dne 28. 8.

Vsekakor je bil v tem času storjen velik korak naprej s priznanjem nemške manjšine v Dolini Aoste (Walser) z ustavnim zakonom št. 2 z dne 23. 9. 1993 in z izdajo izvršilnih predpisov za varstvo ladinske manjšine v pokrajini Trento (na osnovi deželnega statuta iz leta 1972) z zakonodajnim odlokom št. 592 z dne 16. 12. 1993.

Slovenci smo v tem obdobju lahko zabeležili napredek samo na sodnem področju. Pravico do rabe slovenskega jezika v civilnih sodnih postopkih je opredelilo Ustavno sodišče v razsodbah št. 62 iz leta 1992 in št. 15 iz leta 1996. Na osnovi razsodbe št. 28 iz leta 1982 in razsodbe št. 62 iz leta 1992 je Deželno upravno sodišče izdalo zelo pomembni razsodbi o rabi slovenskega jezika v goriški pokrajini (št. 382 iz leta 1992 in št. 502 iz istega leta). Gre za rabo slovenskega jezika v občinah Doberdob in Sovodnje ob Soči.

Razsodba št. 15 iz leta 1996 pa je razrešila vprašanje veljavnosti Posebnega statuta iz leta 1954, ko je razsodila, da se Osimska pogodba, ki je bila ratificirana, sklicuje na Posebni statut, da bi ga uveljavila, in je zato raven varstva, ki jo ta statut predvideva, že sedaj brez dvoma sestavni del italijanskega pravnega reda.

Leta 1997 je Finančno ministrstvo natisnilo obrazec za davčno napoved (740) v slovenskem jeziku in ga dostavilo več kot 20 občinam od Trbiža do Milj. Leta 1998 je Deželno ravnateljstvo za krajevne avtonomije natisnilo volilni razglas v slovenskem jeziku, ki ga je dostavilo več kot 20 občinam od Trbiža do Milj (istočasno je volilni razglas izšel tudi v nemškem in furlanskem jeziku). S tema dvema ukrepoma je bil posredno določen najmanjši obseg slovenskega etničnega ozemlja.



Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu
Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije

Prešernova cesta 25, 1000 Ljubljana. Tel.: 00386/1/4782291, telefaks: 00386/1/4782296, spletna stran: www.sigov.si/mzz.

Slovenska kulturno gospodarska zveza (SKGZ)

Ustanovljena leta 1954 kot krovna organizacija. Naslov: ul. Sv. Frančiška 20, 34132 Trst. Tel.: 040/368094, telefaks: 040/368158. Spletni naslov: www.skgz.it

Svet slovenskih organizacij (SSO)

Ustanovljen leta 1976 kot krovna organizacija. Naslov: ul. Donizetti 3, 34133 Trst. Tel.: 040/370846, telefaks: 040/633307.





Nazaj k kazalu

Naslednja stran

© 2002Web Design Studio djn