po pravici povedano ...




I. PRAVNE OSNOVE ČLOVEKOVIH IN MANJŠINSKIH PRAVIC



1. ČLOVEKOVE PRAVICE

Človekove pravice so tiste, ki pripadajo vsakomur zato, ker je človek, ne glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugi prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino. Človekove pravice so predvsem pravice posameznika, čeprav je nekatere teh pravic mogoče uživati le skupno z drugimi (poroka, zbiranje in združevanje idr.).

1.1. OD SREDNJEGA VEKA DO SREDE 19. STOLETJA

Zgodovinske obravnave razvoja človekovih pravic se najpogosteje začnejo z listino angleškega kralja Ivana Brez zemlje iz leta 1215, ki je znana pod latinskim imenom Magna charta libertatum.Tudi naslednji dokumenti o človekovih pravicah so nastali v Angliji. Najprej leta 1679 Habeas Corpus Act in nato leta 1689 Bill of Rights.

Novo poglavje v razvoju človekovih pravic se začne leta 1776 z Virginia Declaration of Rights, ki jo je sprejela ustavodajna skupščina Virginije 12. 6. 1776. Ta deklaracija je vplivala na vse kasnejše, predvsem na izjavo o neodvisnosti Združenih držav Amerike z dne 4. 7. 1776 in na prvih deset popravkov v njeni ustavi iz leta 1787, ki so bili odobreni 15. 12. 1791.

V istem času je dozorela misel o temeljnih človekovih pravicah tudi v Evropi, kjer štejemo med predhodnike Tomaža Akvinskega (1224/25-1274), Francisca de Vitoria (1486?-1546), Huga Grotiusa (1583-1645) in Emmericha de Vattela (1714-1767).

Najbolj odmeven dokument o temeljnih človekovih pravicah je La déclaration des droits de l'homme et du citoyen (Deklaracija o pravicah človeka in državljana), ki jo je odobrila francoska narodna skupščina 26. 8. 1789. Njej je sledila 24. 6. 1793 nekoliko predelana deklaracija, ki je bila sprejeta v okviru nove francoske ustave, kjer je enakopravnost postavljena pred svobodo.

Nazaj k kazalu


1.2. OD SREDE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE

Francoski deklaraciji o pravicah človeka in državljana sta vplivali na mnoge ustave, ki so nastale po marčni revoluciji leta 1848.

V tem duhu so nastala tudi pravila Slavjanskega društva, prvega slovenskega društva v Trstu, ki so na prvo mesto postavila "dvignjenje slavjanstva v Austriji po mogočnosti na narvišjo stopnjo izobraženja po vodilu slobode, enakosti in bratinstva" na drugo mesto pa "zagotovljenje in obrambo ustavnih naprav na potu enakih pravic vsih austrijanskih narodnosti".

Posebno zanimiv in za nas tudi posebno pomemben je avstrijski temeljni ali ustavni zakon z dne 21. 12. 1867, ki je v slovitem 19. členu zagotovil temeljne manjšinske pravice. Ta člen se glasi: "Vsi narodi države imajo enake pravice in vsak posamezni narod ima nedotakljivo pravico, da ohrani in neguje svojo narodnost in svoj jezik. Država zagotavlja enakost pravic vseh deželnih jezikov v šoli, v uradih in v javnem življenju. V tistih deželah, v katerih živijo različni narodi, morajo biti ustanove za javno izobrazbo urejene tako, da so vsakemu narodu na razpolago sredstva za izobrazbo v lastnem jeziku, brez dolžnosti, da se nauči drug deželni jezik."

To besedilo zahteva danes nekaj pojasnil:

1. Avstrijska zakonodaja ni poznala pojma manjšina, temveč je vsako jezikovno skupnost priznavala kot narod. Furlani pri nas in Ladinci na Tirolskem so se šteli za Italijane.

2. Kljub jasni določbi tega člena je bila nemščina de facto privilegiran jezik in državni uslužbenci so ga morali obvladati. Poleg nemščine pa so morali obvladati tudi "deželne jezike", ki so na Primorskem bili hrvaščina, italijanščina in slovenščina.

Na mednarodni ravni zabeležimo v tem času prizadevanja za jamstvo človekovih pravic v dejavnosti Društva narodov. Sprejeti so bili dogovori o varstvu nekaterih temeljnih človekovih pravic v vojnih razmerah z Ženevsko konvencijo (1864), s prvo Haaško konvencijo (1899) in drugo Haaško konvencijo (1907) ter z Ženevsko konvencijo (1929).

Nazaj k kazalu


1.3. PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

Zlo, ki ga je povzročila druga svetovna vojna, je bilo spodbuda za nove pristope k pravnemu varstvu človekovih pravic tako na mednarodnem področju kot v notranji ureditvi posameznih držav.

Za mednarodno področje je treba povedati, da imamo sistem postopnega uvajanja ukrepov. Najprej pride do deklaracije1 , ki je dokument načelnega značaja, nato do konvencije2 , ki je dokument pravnega značaja. Konvencije navadno predvidevajo nadzorstvo nad izvajanjem, nekatere konvencije pa predvidevajo tudi možnost, da se posameznik pritoži zaradi kršitev njenih določil.

Za človekove pravice smo dobili že 10. 12. 1948 Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (Dichiarazione universale dei diritti dell'uomo). Generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) takrat ni sprejela predlogov Sovjetske zveze in Jugoslavije, da bi v deklaracijo vnesli tudi člen o manjšinah, pač pa so izglasovali resolucijo3 Usoda manjšin (217 (III) C: Fate of minorities), ki priporoča ureditev tega vprašanja. Tako imamo v Splošni deklaraciji samo pasivno zaščito4 manjšin , ko 2. člen jamči uživanje pravic in svoboščin "ne glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino".

Posebej se na pasivno varstvo manjšin nanaša tudi Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (Convenzione per la prevenzione e la punizione del crimine di genocidio), ki opredeljuje genocid kot dejanje "storjeno z namenom, da se do kraja ali delno uniči, kaka narodna, etnična, plemenska ali verska skupnost". Nov korak na področju pasivnega varstva je bila Deklaracija Združenih narodov o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (Dichiarazione delle Nazioni Unite sull'eliminazione di tutte le forme di discriminazione razziale), ki jo je Generalna skupščina OZN izglasovala 20. 11. 1963.

Na tem področju je bila izredno hitro, že 21. 12. 1965, odobrena Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (Convenzione internazionale sull'eliminazione di tutte le forme di discriminazione razziale/International Convention on the elimination of All Forms of Racial Discrimination). Italija je ratificirala to konvencijo, ki je stopila v veljavo 4. 1. 1969, šele z zakonom št. 654 z dne 13. 10. 1975 (Gazzetta ufficiale n. 337, 23. 12. 1975). Za nas je pomemben zlasti prvi člen, ki opredeljuje pojem rasne diskriminacije na sledeči način: "kakršnokoli razlikovanje, izključevanje, omejevanje ali dajanje prednosti na temelju rase, barve kože, rojstva ali narodnostnega ali etničnega porekla".

Organizacija združenih narodov in človekove pravice


V Ekonomsko socialnem svetu OZN je bila 16. 2. 1946 ustanovljena Komisija za človekove pravice, znotraj katere je bila 21. 6. 1946 ustanovljena Podkomisija za preprečevanje diskriminacije in za varstvo manjšin, ki je bila leta 1999 preimenovana v Podkomisijo za pospeševanje in varstvo človekovih pravic.

Velik korak naprej je bil storjen z ustanovitvijo Odbora za človekove pravice na osnovi 28. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (23. 3. 1976). Temu odboru morajo države, ki so pristopile k paktu, poročati o izvajanju njegovih določil, druge države podpisnice pa se lahko pritožijo zaradi kršitve določil s strani tretje države. Po fakultativnem protokolu se lahko pritožijo zaradi kršitve s paktom zajamčenih pravic tudi posamezniki. Odbor zaseda enkrat letno v New Yorku in dvakrat letno v Ženevi. Drugi velik korak naprej je bil storjen 5. 4. 1994 z imenovanjem Visokega komisarja za človekove pravice, s sedežom v Ženevi.

Spletne strani OZN o človekovih pravicah: www.un.org/rights

Visokega komisarja za človekove pravice dobimo na: www.unhcr.ch


Do konvencij, ki bi obravnavale izrecno človekove pravice, je prišlo šele leta 1966. Generalna skupščina OZN je 16. 12. tega leta izglasovala Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Patto internazionale relativo ai diritti economici, sociali e culturali/International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights), in je stopil v veljavo 3. 1. 1976, ter Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (Patto internazionale relativo ai diritti civili e politici/International Covenant on Civil and Political Rights), ki je stopil v veljavo 23. 3. 1976. Italija je ratificirala ta dva pakta sorazmerno zgodaj z zakonom št. 881 z dne 25. 10. 1977 (Gazzetta ufficiale, n. 333, 7. 12. 1977).

Obadva pakta potrjujeta jamstvo pasivnega varstva manjšin, ki smo ga zasledili že v 2. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah (10. 12. 1948). Vendar zgoraj omenjeni Pakt o državljanskih in političnih pravicah v 27. členu predvideva še posebna jamstva za narodnostne, verske ali jezikovne manjšine: "V državah, v katerih živijo narodnostne, verske ali jezikovne manjšine, ne smejo biti njihovim pripadnikom vzete pravice, da imajo skupaj z drugimi člani svoje skupine posebno kulturno življenje, da manifestirajo in izpovedujejo svojo lastno vero ali da govorijo v svojem lastnem jeziku".

Ta pakt je za nas posebno pomemben, ker je v njem pravica do rabe lastnega jezika obravnava kot državljanska in politična pravica, in je zato tudi v Italiji predvidena posebna kazen, če pride do njene kršitve. V obeh paktih je predvideno periodično poročanje držav o izvajanju sprejetih ob-veznosti. 41. člen Pakta o državljanskih in političnih pravicah pa navaja tudi možnost, da se država članica pritoži, če se druga država članica ne drži sprejetih obveznosti. Fakultativni protokol glede Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Protocollo facoltativo riguardante il Patto internazionale relativo ai diritti civili e politici) omogoča tudi posameznikom, da se pritožijo zoper kršitev s paktom zajamčenih pravic. Pritožbo je treba nasloviti na Odbor za človekove pravice, ki je bil ustanovljen z 28. členom pakta.

Še ugodnejši so pogoji za pritožbo, ki jih nudi 4. 11. 1950 v Rimu podpisana Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je nastala v okviru Sveta Evrope. Ta konvencija določa v 14. členu sledeče: "Uživanje pravic in svoboščin določenih s to konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine".

Svet Evrope

Med organizacijami, ki so bile ustanovljene za tesnejše povezovanje zahodnoevropskih držav, je tudi Svet Evrope, ki je bil ustanovljen 5. 5. 1949. Vanj je vključenih 44 držav, njegov sedež je v Strasburgu.

S konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila podpisana 4. 11. 1950 in je stopila v veljavo 3. 9. 1953, je bil postavljen temelj za stvarno varstvo človekovih pravic. Člen 29 je predvidel ustanovitev Evropske komisije za človekove pravice (1954) in Evropsko sodišče za človekove pravice (1959). Konvencija je bila kasneje dopolnjena z več protokoli, od katerih je 11. (podpisan 11. 5. 1994, stopil v veljavo 1. 11. 1998) ukinil Evropsko komisijo za človekove pravice. Več o Evropskem sodišču za človekove pravice na: www.echr.coe.int.

V 90. letih je Svet Evrope ustanovil še 2 organa, ki se ukvarjata s člo-vekovimi pravicami. Najprej je ustanovil (9. 10. 1993) Evropsko komisijo proti rasizmu in nestrpnosti, kasneje (7. 5. 1999) pa še Urad komisarja za človekove pravice. Glej: www.coe.int.

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope deluje od 10. 8. 1949. Več na naslovu stars.coe.fr.


Precej pozno se je spomnil na to vprašanje tudi Evropski parlament, ki je 12. 4. 1989 izglasoval Deklaracijo o temeljnih pravicah in svoboščinah.

Prizadevanje za pospeševanje in varstvo človekovih pravic je dobilo najvišje pooblastilo z Deklaracijo o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organov za pospeševanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Dichiarazione sul diritto e sulla responsabilita' dei singoli, dei gruppi e degli organi della societa' di promuovere e protegere i diritti dell'uomo e le liberta' fondamentali universalmente riconosciuti), ki jo je Generalna skupščina OZN odobrila z resolucijo A/RES/54/144 z dne 8. 3. 1999.

Nazaj k kazalu



2. MANJŠINSKE PRAVICE


Manjšinske pravice so posebne pravice, ki omogočajo pripadnikom manj številnih skupnosti, da preživijo in ohranijo značilnosti, po katerih se razlikujejo od večine prebi-valstva. Te pravice so v znatni meri pravice skupnosti (kolektivne pravice), številne pa so tudi pravice posameznika (individualne pravice).

2.1. DO DRUGE SVETOVNE VOJNE

Zgodovinske obravnave razvoja manjšinskih pravic se običajno začenjajo z Vestfalsko mirovno pogodbo, ki je bila podpisana 24. 10. 1648 v Munstru in je priznala svobodo verskim manjšinam. Versko svobodo so zagotavljali tudi Pariška mirovna pogodba z dne 30. 3. 1856 in sklepi berlinskega kongresa (13.6.-13.7.1878).

Drugače manjšine v glavnem niso bile priznane ali pa so uživale enakopravnost kot narodi v večnarodni državi, kot smo videli v primeru Avstrije. V Švici so bili do leta 1938 "nacionalni" in uradni jeziki (za stike z zvezno vlado) nemščina, francoščina in italijanščina, od takrat dalje pa je "nacionalni" jezik tudi retoromanščina.

Mednarodne pogodbe se ukvarjajo z narodnimi manjšinami v glavnem od prve svetovne vojne dalje, ko so zmagovite države predpisale varstvo manjšin poraženim državam oziroma novonastalim državam. Tako je predpisano varstvo manjšin v pogodbi s Poljsko, z Avstrijo, s Češkoslovaško, z Bolgarijo, z Romunijo, z Madžarsko, s Turčijo in tudi v pogodbi z dne 12. 11. 1920 s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (člen 7). Varstvo je bilo v tem primeru predvideno samo za italijansko manjšino v Jugoslaviji, ne pa za hrvaško in slovensko manjšino v Italiji. V primeru Grkov in Turkov na obalah Egejskega morja so delno rešili vprašanje z množičnimi preselitvami (1923).

Nadzor nad izvajanjem vseh teh zagotovil je prevzelo Društvo narodov, ustanovljeno 28. 4. 1919, oziroma njegov Svet. Manjšine so zahtevale ustanovitev posebne manjšinske komisije, ki ni bila mogoča brez pristanka držav podpisnic mirovnih pogodb. Ker to ni uspelo, je Svet sklenil, da bo sprejemal peticije posameznih pripadnikov manjšin. Za vsako peticijo so določili odbor treh članov Sveta, da jo preuči. Čeprav je več držav sprejelo pristojnost Sveta za varstvo manjšin, njegovi posegi večinoma niso bili učinkoviti. Tako je prišlo do pobude, da se manjšine same organizirajo in 14. 9. 1925 je bilo v Ženevi prvo srečanje predstavnikov manjšin, na katerem je bil ustanovljen Kongres evropskih narodnosti (Konferenca organiziranih narodnih skupin evropskih držav), ki je deloval vse do leta 1939. Kongresu je predsedoval dr. Josip Wilfan (Trst 1878 - Beograd 1955); z njim je veliko sodeloval dr. Engelbert Besednjak (Gorica 1894 - Trst 1968).

Nazaj k kazalu


2.2. PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

Izkušnje iz obdobja med obema svetovnima vojnama in med drugo svetovno vojno so vsaj ponekod povečale občutljivost za varstvo manjšin, kot bomo videli pri primeru Italije v naslednjem poglavju. Ta občutljivost pa ni bila toliko razširjena, da bi v Generalni skupščini OZN prodrl predlog Jugoslavije in Sovjetske zveze, da se v Splošno deklaracijo o pravicah človeka postavi tudi varstvo manjšin.

V našem primeru je Mirovna pogodba med Italijo ter združenimi in pridruženimi silami, ki so jo podpisali 10. 2. 1947 v Parizu, določila, da se v 7. členu Stalnega statuta Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) imenuje za uradna jezika italijanščino in slovenščino, medtem ko naj bi bodoča ustava sama določila, kdaj naj se tudi hrvaščina uporablja kot uradni jezik. V coni B so jugoslovanske oblasti že 14. 9. 1947 z odlokom Istrskega okrožnega ljudskega odbora določile, da so uradni jeziki italijanščina, slovenščina in hrvaščina. Medtem ko je Zavezniška vojaška uprava (ZVU) v coni A STO šele 2. 9. 1949, in sicer z ukazom št. 183, potrdila, da je uradni jezik italijanščina in da je slovenski jezik mogoče uporabljati le v občinah Devin-Nabrežina, Dolina, Repentabor in Zgonik.

Že 21. 6. 1946 je Ekonomski in socialni svet OZN ustanovil znotraj Komisije za pravice človeka (16. 2. 1946), Podkomisijo za preprečevanje diskriminacije in za varstvo manjšin (Sottocommissione per la prevenzione della discriminazione e per la protezione delle minoranze).

Po resoluciji o Usodi manjšin (1948), ki ureditev manjšinskega vprašanja le priporoča, je bilo potrebnih nekaj desetletij preden je prišlo do stvarnega napredka. Šele leta 1971 je Podkomisija za preprečevanje diskriminacije in za varstvo manjšin dala spodbudo za posebno študijo o tem vprašanju. Poročevalec je bil italijanski profesor prava Francesco Capotorti, katerega poročilo je spodbudilo Podkomisijo, da je 31. 8. 1977 z resolucijo 5 na 30. zasedanju Generalne skupščine OZN opozorila na vprašanje. Na naslednjem zasedanju Komisije za človekove pravice je Jugoslavija 2. 3. 1978 predložila osnutek deklaracije o manjšinah (E/CN4/L1367/Rev.1), ki pa ni bila odobrena.

Končno je leta 1979 izšlo Capotortijevo poročilo (E/CN4/Sub. 2/384/Rev.1), Poročilo o pravicah pripadnikov etničnih, verskih in jezikovnih manjšin (Study on the Rights of Persons Belonging to Ethnic, Religious and Linguistic Minorities). Capotorti je bil zelo nasproten kolektivnim pravicam manjšin, češ da gre za pravice posameznikov, in to gledanje je prevladalo, ko je 18. 2. 1992 Generalna skupščina OZN izglasovala Deklaracijo o pravicah oseb, ki pripadajo narodnim ali etničnim, verskim in jezikovnim manjšinam (Dichiarazione dei diritti delle persone appartenenti a minoranze nazionali o etniche, religiose e linguistiche). Pot do konvencije utegne biti še zelo dolga.

Medtem je bilo nekaj več napredka v Evropi. Z vprašanjem manjšinskih pravic se je ukvarjal Svet Evrope in njegova Parlamentarna skupščina ter Evropski parlament. Ta že vrsto let izglasuje resolucije o tem vprašanju, vendar stvarnih dosežkov še ni videti. Parlament je odobril 16. 3. 1981 resolucijo, ki jo je predložil poslanec Gaetano Arfé, 30. 10. 1987 resolucijo, ki jo je predložil poslanec Kuijpers, in 9. 2. 1994 resolucijo, ki jo je predložil poslanec Killilea. Razprava v Evropskem parlamentu je imela leta 1982 kot stranski učinek ustanovitev Evropskega urada za manj razširjene jezike (European Bureau for Lesser Used Languages), ki naj bi spodbujal delovanje evropskih organov pri varstvu manjšin in pospeševal medsebojno spoznavanje pripadnikov manjšin.

Evropski urad za manj razširjene jezike

Urad je bil ustanovljen leta 1982, leta 1984 je dobil sedež v Dublinu, od leta 1992 pa ima sedež v Bruslju. Predsednik upravnega sveta je Bojan Brezigar. V 13 državah članicah ima svoje odbore. Več o uradu izvemo na spletni strani: www.eblul.org

Evropska zveza je v glavnem stvarno gluha za manjšinske pravice in njihovo urejanje prepušča na osnovi načela subsidiarnosti5 svojim članicam. Tudi za kršitve teh pravic se ne zmeni, čeprav je njihova kršitev obenem kršitev vsaj dveh temeljnih načel zveze, in sicer načela pravne države in načela varstva človekovih pravic. To gluhost je zveza pokazala tudi ob odobritvi listine6 Evropske zveze o temeljnih pravicah, ki le okvirno obravnava spoštovanje jezikovne in kulturne raznolikosti.

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope pa je izdelala dva dokumenta o pravicah manjšin:

1. Evropsko listino za regionalne ali manjšinske jezike (Carta europea per le lingue regionali o minoritarie), ki je bila odobrena 5. 11. 1992, vendar jo je do 9. 11. 2000 podpisalo šele 24 držav od 41, ratificiralo7 pa jo je samo 11 držav, med katerimi ni Italijanske rapublike;

2. Okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin (Convenzione quadro per la protezione delle minoranze nazionali), ki je bila odobrena 1. 2. 1995 in jo je do 9. 11. 2000 podpisalo že 37 držav od 41, ratificiralo pa kar 29 držav članic, med katerimi tudi Italija (28. 8. 1997, št. 302).

Ta slednja ima dva izredno pomembna člena. 1. člen okvirne konvencije določa: "Varstvo narodnih manjšin ter pravic in svoboščin pripadnikov teh manjšin je sestavni del mednarodnega varstva človekovih pravic in kot tako spada v okvir mednarodnega sodelovanja." ("La protezione delle minoranze nazionali e dei diritti e delle liberta' delle persone appartenenti a queste minoranze e' parte integrante della protezione internazionale dei diritti dell'uomo e in quanto tale rientra nella portata della cooperazione internazionale"). Te besede so izredno pomembne, ker obravnavajo prizadevanje za uveljavitev manjšinskih pravic podobno kot deklaracija Generalne skupščine OZN z dne 8. 3. 1999.

22. člen okvirne konvencije se glasi: "Nič v tej konvenciji se ne razlaga, kot da omejuje ali krati človekove pravice in temeljne svoboščine, ki se lahko zagotovijo po zakonih katerekoli pogodbenice ali po katerem koli sporazumu, ki to pogodbenico zavezuje" ("Nessuna disposizione della presente Convenzione quadro sara' interpretata nel senso di limitare o di pregiudicare i diritti dell'uomo e le liberta' fondamentali eventualmente riconosciuti dalle leggi delle Parti Contraenti o a norma di ogni altra convenzione di cui una Parte contraente e' parte"). To besedilo je izredno pomembno, ker potrjuje vse pravice, ki v konvenciji sicer niso zapisane, a izhajajo iz italijanske ustave in njenih zakonov ali iz Posebnega statuta in Osimske pogodbe.

Evropska zveza

Razvila se je iz vrste pobud gospodarskega značaja, katerih prva naj bi bila carinska zveza med Belgijo, Nizozemsko in Luksemburgom, ki je začela delovati 1. 1. 1948. Še isto leto je nastala Evropska organizacija za gospo-darsko sodelovanje (OECE) toda za pravi začetek nastajanja Evropske zveze je mogoče šteti šele ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo (CECA) 18. 4. 1951, kot pravo predhodnico zveze pa štejemo Evropsko gospodarsko skupnost (CEE) 25. 3. 1957 in je 19. 3. 1958 dobila svojo parlamentarno skupščino, sestavljeno iz delegacij parlamentov držav članic.

Velik organizacijski korak naprej predstavlja združitev CEE, CECA in Euratoma, do katere je prišlo 8. 4. 1964. Do leta 1978 je bilo v rabi ime Evropske skupnosti, od tega leta dalje pa ime Evropska skupnost.

Velik politični korak naprej je bila uvedba neposredno izvoljenega parlamenta (1979) namesto dotedanje parlamentarne skupščine. Končno se je z maastrichtsko pogodbo (7. 2. 1992) Evropska skupnost preobrazila v Evropsko zvezo (EZ). Glavni organi EZ so Evropska komisija, Evropski svet (svet državnih poglavarjev in predsednikov vlad), Svet EZ (svet ministrov) in Evropski parlament. V EZ je 15 držav, med tem ko je pridruženih držav (kandidatk za sprejem) 14.

Več o Evropskem svetu in Svetu EZ izvemo na: www.europa.eu.int,
več o Evropski komisiji: www.europa.eu.int/comm/index_it.htm,
več o Evropskem parlamentu: www.europarl.eu.int

Treba je pripomniti, da je po koncu blokovske politike za vsako novo članico postala pogoj za pridružitev tako k Evropski zvezi kot k Svetu Evrope stopnja varstva manjšin, kakršnega sama "Evropa" ne pozna.

Organizacija za varstvo in sodelovanje v Evropi (OVSE) je leta 1992 določila mesto Visokega komisarja za narodne manjšine s sedežem v Haagu, ki naj bi se ukvarjal z zgodnjim preprečevanjem etničnih napetosti.

Srednjevropska pobuda (Iniziativa centroeuropea) je 19. 11. 1994 v Turinu odobrila listino o varstvu manjšinskih pravic (CEI), ki pa ne prinaša nič novega. V okviru te organizacije obstaja tudi Delovna skupina za manjšine, vendar si verjetno od nje ni obetati kaj posebnega.


Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE)

Konferenca za varnost in sodelovanje v Evropi, ki je nastala leta 1973 in izdelala svoj temeljni dokument leta 1975 (Helsinki), se je leta 1994 spremenila v OVSE. Od začetnih 39 držav je število članic naraslo na 55. Od leta 1991 ima parlamentarno skupščino, leta 1992 pa je bil postavljen Visoki komisar za narodne manjšine. Tajništvo ima sedež na Dunaju, parlamentarna skupščina v Kopenhagnu, Visoki komisar za narodne manjšine pa v Haagu.
O organizaciji: www.osce.org, o visokem komisarju pa: www.osce.org/hcnm

Srednjeevropska pobuda
Osnovali so jo na sestanku zunanjih ministrov Italije, Avstrije, Madžarske in Jugoslavije 11. 11. 1989 v Budimpešti. S pridružitvijo Češkoslovaške republike (1. 8. 1990) je dobila ime Pentagola preimenovana v Heksagonalo in marca 1992 je dobila svoje sedanje ime. Do konca leta 2000 je število članic naraslo na 17. V okviru organizacije deluje parlamentarna skupščina, med delovnimi skupinami pa obstaja delovna skupina za manjšine. Izvršilno tajništvo ima svoj sedež v Trstu. Več na strani: www.ceinet.org









Nazaj k kazalu

Naslednja stran
© 2002Web Design Studio djn